13 avgust 2009

Moj zeleni kotiček

Na začetku so bile tanke rastlinice, bi rekla zeleni nedonošenčki, posejani kakšen mesec prepozno (sem že povedala, da mi gre čas prehitro mimo)in tako užaljeni,da se niso premaknili ne gor ne dol. Še crknit niso hoteli. Moji pomidori namreč.
Če so bli oni tako trmasti, sem bla pa še jaz in sem jih dvakrat presala - mogoče je pa zemlja kriva, sem si mislila. Pa jih zalivala, pa se z njimi pogovarjala... Ko so že vsi sosedi pridno pobirali velike rdeče kugle, so se moji nedonošečki komaj odločli pokazat kakšno kuglico, ki niso in niso hotele postati rdeče. In to vse sorte. Tako, da sem komaj pred kakim dnevom nabrala prvo kištico. No, mal dolgo jim je rablo, da jim pride...ampak zdaj pa ne nehajo.
Evo, to je še en dokaz, da iz malega lahko rata veliko. So bli pa res tako bogi, da ne bi nikoli rekla, da bodo kdaj pokazali tako razkošje.













Delam, delam...

Odločla sem se, da poskusim kakšno mojo ustvarjalnost tudi prodat. Namreč, nabralo se je ogromno materiala - za ene tri življenja, ga imam. Zadnje čase, sem kar nekaj dodatkov nabavila in kakšen dinarček bi prav prišel tudi v obratno smer - v moj ustvarjalni šparovček, ki je vedno prazen. ..in tako sem poskusila kako izgleda na stojnicah ponujat svoje izdelke. Zanimivo je, tudi proda se vsake tolko kaj. Ampak je tudi začaran krog - naenkrat postane tvoj hobi nekakšno nujno opravilo, ker treba tudi kaj narediti, če hočeš kaj prodati. In treba delat, delat ... so pa tudi rezultati dela razlog za zadovoljstvo.
Pridna sem bla. Dokončala sem pletenke, ki okičene z rožicami izgledajo bolj baročno bogate. Izpeljala zadnjo idejo, da zaprem lavando v pisma, samo napise moram še malo izpopolnit. Tako izgleda, kot, da pišejo prvošolčki. Razno razne dodatke, od gumbov, koščkov fima, trakov, štempilk... se da lepo porabit na tagih s pozdravi. Ko mi ostajajo koščki gline naredim kakšne majhne oblike, ki so uporabne kot dekoracije in pridejo prav tudi na vrečkah z lavando.

Le zakaj so še vedno vse škatle polne. Še bo treba delat, da se začne kaj praznit.


















10 avgust 2009

Škifo

Na otočku sem zasledila debato o počutju v službi. Nisem šla brat - samo po sebi je začelo iz mene bruhat: škifo, gnoj, obup... naprej ne bom naštevala, ker res lahko začne kdo bruhat.
Sem se pa zamislila nad tem, kako se lahko eno prijetno opravilo spremeni v mučenje. Kaj je krivo, da sem še pred letom dni z veseljem prišla na delovno mesto, vse v prijetnem vzdušju opravila, celo skalnjak pred pisarno so vsi mimoidoči občudovali. Kljub obilici dela sem našla trenutek za poščipat plevel in zalit. Zdaj, pa, ko je na pol manj dela je ta skalnjak pokopališče posušenih rastlin in približno tako izgleda vse ostalo.
Je kriva zamenjava vodilnega, sem kriva jaz, sem ratala bolj lena? Je mogoče kriv EMŠO? Verjetno je vse po malem razlog. Je pa odnos lastnika-vodilnega naravnan tako, da človeka pripelje do faze "chi fa meno" (kdo da manj).
In tako po masa letih, ko je marsikaj funkcioniralo zaradi tvojega dela se naenkrat v ta istem okolju počutiš kot en kup gnoja... seveda, če pa dobivaš kritiko, da ne znaš govorit po telefonu, vse kar narediš ima naenkrat kakšno napako, non stop poslušaš kritike na vse in vsakega... naporno.
... in tako veselje do dela zamenja apatičnost, ravnodušnost... bulim v temo računalniškega ekrana ...

Ja vem...naredi nekaj...mogoče bi mogla oživet skalnjak...za začetek... zame...za mojo dušo.




PONEČEDKI

Le kaj se dogaja na naši njivi.Po končnih rezultatih sodeč je kar zanimivo. Čez dan je sicer vse mirno, verjetno je živo ponoči.