19 december 2009

Sneg tudi pri nas

Še dobro, da sem včeraj že v trdi temi pobrala moje rožice na vrtu, ker danes je pobarvan v belo in verjetno "paprikastim" rožicam to ne bi bilo prav nič všeč.



18 december 2009

Prvič

Prvič so me čisto uradno postavili na mesto mentorice pri krožku RECIKLAŽA PAPIRJA.
In to kar 17-tim vsegaznanjaželjnim dekletom. Malo treme za prvič, predvsem pa je en kup priprav. Od ta pravega papirja, barv, lepila, dekoracij in vseh pripomočkov – maš kaj za prenašat. Je pa lepo, ko vidiš, kako z veseljem packajo in koliko različnih idej privre na plan.
Obdelale smo škatlo od čevljev z barvami, kitom, razpokami in salvetki. Naredile skrinjo iz ovitka fascikla in jo okrasile. Vse so bile navdušene nad škatlo – harmoniko. Sem že povedala, da je čestitka v obliki kuverte zakon.

Pripravile smo tudi razstavo in povem po pravici, da sem kar ponosna na to, kar je za videt.








Snežinka - pa ne kar tako


Brez besed.
------------------------------
Ni moje delo je pa moja. Neskončno potrpljenje, mirna roka in še kakšna vrlina je last Brede, za kero bi lahko rekli, da dela čudeže iz gline.

LAVANDA ANGELI

Ob tej besedi si predstavljam nekaj nežnega, belega, svetlega, zasanjanega, nedolžnega, mehkega, lepega. Pa pravijo da jih ni!
So, so, tukaj so, evo jih




Ko sem jih postavljala so se mi zdeli kot pravi: ti pridi spredaj, ker si miken, ti stoj zadaj, ker maš visoko frizuro, ti se zravnaj, ti se nagni naprej. Verjetno mi gre malo na otročje. Brez problema naredim še par takih čredic, samo, da mi kdo lepi lase na glavo. To mi je pa tako zoprno delo, vsa se polepim in spečem s toplo pištolo.
Se po frizurah vidi, da je bila frizerka zoprna.





Ta podivjan ima lase iz nahrčkane zaloge - tisti florescenčnio zeleni klopčič je zakon.



Bilo je še eno srečanje

Bila je še ena prijetna sobota. Tokrat pri Atenki na Izlakah oz. Zagorju.
A ni škoda, da dan tako hitro mine, ko si v dobri družbi. Uživala sem v mečkanju fimo mase. Naredila vzorček ognja alla Jeany in iz varnostne razdalje opazovala kako so kvačkale verižice in bunkice iz perlic. Na enem koncu so barvale odtiske, na drugem občudavale bunkasto volno, na tretjem mašinsko štrikale.
Spet sem se prepogosto znašla pri bogato obloženi mizi – keeee dobrote.
Razdelila lavandine snežake za srečo v novem letu pupam, ki jih stalno gnjavim za kakšne usluge.
Upam, da jim bo dolgo dišal.


Dobila pa lepote in dobrote: Vava mi je pripravila super presenečenje,
od Mmrose sem dobila čarovniško krpo, Od Suzy flaškico z dobro vsebino in prišla domov s samo enim odtiskom štempilke. Napredujem.
Še posebno se moram zahvalit vsem, ki so me obložile z vrečami volne.
Glede na to, da jo rabim za laske angelčkov ….. ja, no sem se pa nasmejala, ko sem volno posložla in si zamišljala, kako veliki bi morali biti ti angelčki, da porabim to zalogo. Zlate ste.

DOBRA MISEL

Ta je pa ustvarjena zame.

Vsa jutra so lepa, ko bi le prišla malo kasneje.

Sem namreč nepoboljšljiva zaspanka. In če se le da, sobotna in nedeljska jutra prespim do poznega. Me ne zmoti ne sonce, ne vonj kave, NIČ mi ne pride do živega. Ha, tudi z občutkom krivde, da zamujam lepe ure, sva se dogovorila, da me pusti na miru.



09 december 2009

Polžek leze

Že nekaj časa sem se pripravljala na ta podvig, ker se mi ni zdel prav enostaven. Prvo moraš prav zašit vse te mičkene izbokline, kot so tipalke in zavoj na hišici, potem to obrnit na pravo stran in še prav nafilat. Pa se je izKazalo, da ni tako komplicirano, samo malo več časa ti vzame. Evo dokaz, da se lahko tak mali sluzasti in nezaželjeni stvor spremeni v srčkano živalco.


08 december 2009

Četica vrečk

Dober dan, kaj mi lahko naredite 60 vrečk z lavando v dveh dneh. Koooolko? Do kdaaaaj?
Hmmm, a mi bo zneslo? Pa da vidimo. Sem spet prebedela večji del noči, ma je ratalo. Tako je pa četica vrečk izgledala pripravljena za predajo. Jessss, spet sem zmagala.


Bliža se ...1. del

In kot vedno prehitro prihaja konec leta z vso praznično evforijo, ki se začne vedno bolj zgodaj. Letos smo bli skoraj še v kratkih rokavih, ko so že viseli dedki mrazi okoli.
Seveda tudi mene povleče v ta začaran krog. Poleg že tako nabitega meseca z rojstnimi dnevi in raznoraznimi feštami, sem si omislila še stojnico. Že spisek potencialnih kandidatov za obdarovanje je neverjetno dolg, pa še za stojnico rabim nekaj izdelkov. Mi je lepo, če ljudem, ki so mi blizu ali pa tistim, ki so kakorkoli čez leto sodelovali z mano, namenim majhno pozornost. Lepo mi je, če v trgovino s čevlji, kjer me zalagajo s škatlami prinesem nekaj malega. So tako vesele, da je škoda zamudit ta trenutek.
Torej treba pripravit darila. In to spet vse zadnji trenutek. Veselo na delo - spet bi rabila kak dan dopusta in podaljšanje dneva vsaj na 30 ur.
Začela sem pri obdelovanju lesenih škatlic. Malo barve, kita, razpok in naravno listje in cvetje.


07 december 2009

Čestitke

Vedno, ma prav vedno jih delam zadnji trenutek. Naslednjič pa ne bo tako, sem naredila zalogo. Ja se že vidim…ko bom rabila, mi ne bo nobena všeč in bom šla delat novo, posebno, prav za to priložnost – seveda zadnji trenutek. Očitno imamo navade tako močno zabetonirane, da ne pomagajo površinski popravki. Bi bilo treba menjat temelje, to pa je cel postopek. Bom ostalo kar na varjanti zadnji trenutek , samo se zaradi tega ne bom sekirala. Recimo!

Dolgočasno je delat za svoj gušt več istih, enakih, podobnih, stvari naenkrat. Naredim eno, vidim, da znam in potem preizkusim nekaj drugega. Ta čestitka v obliki kuverte me ja pa osvojila. Ful mi je všeč. Nekaj preprostih za zalogo in za porabit nahrčkan material (to je material za katerega ne veš kaj boš z njim, ga pa nujno rabiš – če je še kdo kje, ki tega ne ve)



Ta je narejena prav za mojo dušo, čeprav je šla na žrebanje na srečanju.


Paus, Kaj je že to ? Tako nekako sem se vprašala, ko sem dobila naročilo. Pravi prijateljica, da bi rada imela tako nežno, belo, prosojno, ljubezensko za poroko. Iz unega prosojnega papirja.
Nisem pausala že celo večnost. Nekaj za med ljudi je pa le nastalo.

Jesen


Jesen je prišla in je tudi odšla. Hitro, prehitro, ker je bila lepa, sončna, topla, preveč topla. In kaj se dela jeseni: pohaja po gozdu, nabira gobe in druge priboljške, nabira še zadnje rožice in sestavi v venček. Ja letos imam manijo venčkov. Hodim po naravi oz. že kar med vožnjo mi pade v oči kakšna zanimiva rastlina. Bremza, rikverc, gas pobrat par vej in zvijat, lomit – po možnosti že kar v avtu pri rdečem semaforju. Kaj ni škoda časa, samo stat in čakat? O trenutnem stanju t.i.smetišču v avtu ne bi posebej zgubljala besed.
Vrtnice narejene iz listov ruja so mi pa preprosto fantastične.

Priprava rožic za venčke, pridejo prav pa tudi v druge namene.


Jesen pa je tudi zato, da pospraviš po vrtu. Izpuliš pomidore, ampak samo nekaj stebel, ker drugi imajo še plodove. Je škoda, čeprav sama sebi dopovedujem, da ne bodo utegnili dozoret, ma jih je vseeno škoda izpulit. In tako cca 20 sadik pospravljaš 2 meseca. Bog ne daj, da imam celo njivo.
Ko se je sosed sprehodil po vrtu, me je vprašal, kako lahko vse to začaram. Sem bla kar ponosna, saj je imel kaj videt. Pomidore vseh možnih oblik, bučke za vse okuse (samo za jest bolj malo), paprika v rožici in bolj ali še bolj pekoče feferone. Imam pa tudi nekaj zelenja, ki ne vem kam naj ga uvrstim. Na vrečki je bil narisan brstični ohrovt, ma niti s povečevalnim ga ne najdem. In poslastica …še vedno imam maline. Zrele, rdeče, slastne. V decembru jim odpustiš tudi to, da niso več tako sladke.




CAJT JE, CAJTA NI, … PRI CAJTU, S CAJTOM ….

Moj blogec je ostal zapuščen in osamljen. Vsake tolko mal zatajim. Med vsem, kar počnem mi ne znese sproti delat še obnove. Gre cajt prehitro mimo. In občudujem tiste, ki jim znese redno poslikat kar naredijo, spravit vse skupaj na računalnik, dodat še besedilo na blogu in vse skupaj imet na tekočem. Potiho občudujem vaše umetnije in vas tukaj pohvalim vse, ki mučite papir,
zvijate volno in cvirne, mesite raznorazne mase, zanimivo, poučno, smešno in včasih tudi žalostno oblikujete besede. In to vse še poleg opravljanja služb, ukvarjanja z otroci in vzgajanja mož in skrbi za živali. BRAVO RAGAZZE!

Opravičujem se pa vsem, ki so me zbrale in dodelile nagrade. Sem vesela, da se spomnete tudi name, ampak ne znese vedno redno sledit. Se pa vsem naj naj lepše zahvaljujem.

Od zadnje objave se je pa le nekaj dogajalo. Med drugim sem obdelala sejem Abilmente v Vicenzi. Se tam počutim že kot doma. Poznam vse, presenetijo me ne več, novega ni nič, še to kar je, sem že vidla v kaki drugi obliki. In nesramno drago je. Ne da se mi več gledat jeznih obrazov, zato ne slikam več. No, zdaj še prijet ne smeš nič. Ja, kaj za vraga mi pa nastavijo pod nos, seveda bom prijela in si ogledala z vseh strani. Bo treba najt drugi sejem. Kakšna slikica je pa vseeno nastala. Potekalo je tudi tekmovanje najbolj izvirno nakičene majice. Si mel kaj videt:



Tudi dva srečanja z mojimi virtualnimi frendicami iz Otočka zakladov sta šla mimo.
V Dekanih, kjer nas Suzy tradicionalno razvaja s figovo marmelado, smo med drugim delali tudi voščilnice v vintage stilu. Skupna nit je bila ista fotka. Sva moja prijateljica in jaz oblečene v oblačila iz obdobja 1910. Se zahvaljujem vsem, ki so sodelovale in Urši, ki udejanji take ideje.



Kostanjevo razvajanje pa smo imeli v Prečni, kjer sta Iris in Nanca poskrbele za obilje kostanjev in joto, me pa za kokošnjak ,kot se spodobi z delavnicami in slinjnjem po vsemu, kar je bilo tam – od razstava izdelkov, hrane in še marsičemu, kar nastaja izpod naših ročic.
Ta naša srečanja so nekaj posebnega nekaj lepega, nekaj kar komaj čakaš, da se zgodi in to že kar nekaj časa. Face smo!