CAJT JE, CAJTA NI, … PRI CAJTU, S CAJTOM ….

Moj blogec je ostal zapuščen in osamljen. Vsake tolko mal zatajim. Med vsem, kar počnem mi ne znese sproti delat še obnove. Gre cajt prehitro mimo. In občudujem tiste, ki jim znese redno poslikat kar naredijo, spravit vse skupaj na računalnik, dodat še besedilo na blogu in vse skupaj imet na tekočem. Potiho občudujem vaše umetnije in vas tukaj pohvalim vse, ki mučite papir,
zvijate volno in cvirne, mesite raznorazne mase, zanimivo, poučno, smešno in včasih tudi žalostno oblikujete besede. In to vse še poleg opravljanja služb, ukvarjanja z otroci in vzgajanja mož in skrbi za živali. BRAVO RAGAZZE!

Opravičujem se pa vsem, ki so me zbrale in dodelile nagrade. Sem vesela, da se spomnete tudi name, ampak ne znese vedno redno sledit. Se pa vsem naj naj lepše zahvaljujem.

Od zadnje objave se je pa le nekaj dogajalo. Med drugim sem obdelala sejem Abilmente v Vicenzi. Se tam počutim že kot doma. Poznam vse, presenetijo me ne več, novega ni nič, še to kar je, sem že vidla v kaki drugi obliki. In nesramno drago je. Ne da se mi več gledat jeznih obrazov, zato ne slikam več. No, zdaj še prijet ne smeš nič. Ja, kaj za vraga mi pa nastavijo pod nos, seveda bom prijela in si ogledala z vseh strani. Bo treba najt drugi sejem. Kakšna slikica je pa vseeno nastala. Potekalo je tudi tekmovanje najbolj izvirno nakičene majice. Si mel kaj videt:

Tudi dva srečanja z mojimi virtualnimi frendicami iz Otočka zakladov sta šla mimo.
V Dekanih, kjer nas Suzy tradicionalno razvaja s figovo marmelado, smo med drugim delali tudi voščilnice v vintage stilu. Skupna nit je bila ista fotka. Sva moja prijateljica in jaz oblečene v oblačila iz obdobja 1910. Se zahvaljujem vsem, ki so sodelovale in Urši, ki udejanji take ideje.

Kostanjevo razvajanje pa smo imeli v Prečni, kjer sta Iris in Nanca poskrbele za obilje kostanjev in joto, me pa za kokošnjak ,kot se spodobi z delavnicami in slinjnjem po vsemu, kar je bilo tam – od razstava izdelkov, hrane in še marsičemu, kar nastaja izpod naših ročic.

Ta naša srečanja so nekaj posebnega nekaj lepega, nekaj kar komaj čakaš, da se zgodi in to že kar nekaj časa. Face smo!