Vsa jutra so lepa, ko bi le prišla malo kasneje.
Sem namreč nepoboljšljiva zaspanka. In če se le da, sobotna in nedeljska jutra prespim do poznega. Me ne zmoti ne sonce, ne vonj kave, NIČ mi ne pride do živega. Ha, tudi z občutkom krivde, da zamujam lepe ure, sva se dogovorila, da me pusti na miru.
Ni komentarjev:
Objavite komentar