Čestitke

Vedno, ma prav vedno jih delam zadnji trenutek. Naslednjič pa ne bo tako, sem naredila zalogo. Ja se že vidim…ko bom rabila, mi ne bo nobena všeč in bom šla delat novo, posebno, prav za to priložnost – seveda zadnji trenutek. Očitno imamo navade tako močno zabetonirane, da ne pomagajo površinski popravki. Bi bilo treba menjat temelje, to pa je cel postopek. Bom ostalo kar na varjanti zadnji trenutek , samo se zaradi tega ne bom sekirala. Recimo!

Dolgočasno je delat za svoj gušt več istih, enakih, podobnih, stvari naenkrat. Naredim eno, vidim, da znam in potem preizkusim nekaj drugega. Ta čestitka v obliki kuverte me ja pa osvojila. Ful mi je všeč. Nekaj preprostih za zalogo in za porabit nahrčkan material (to je material za katerega ne veš kaj boš z njim, ga pa nujno rabiš – če je še kdo kje, ki tega ne ve)

Ta je narejena prav za mojo dušo, čeprav je šla na žrebanje na srečanju.


Paus, Kaj je že to ? Tako nekako sem se vprašala, ko sem dobila naročilo. Pravi prijateljica, da bi rada imela tako nežno, belo, prosojno, ljubezensko za poroko. Iz unega prosojnega papirja.
Nisem pausala že celo večnost. Nekaj za med ljudi je pa le nastalo.