Niti približno si nisem mislila, da bo neresna debata na nekam žuru, o tem, kako bi lahko obiskale sorodnike od prijateljice v Lizboni postala resničnost. Pa je. In tu je kratka zgodbica, kaj smo jaz in moje dve frendice in sošolke iz unih lepih norih cajtov videle, doživele in se lepo imele.
Vse slike razno raznih spomenikov in ostalih kamnov lahko dobite pri stricu gugelčku. Slikala sem, kar se mi je zdelo zanimivo, drugačno ali pa preprosto lepo.
Čudovit pogled na Venezio z letala za začetek
Kot vsako veliko mesto ima tudi Lizbona svoje lepote. Zanimivo je opazovat, kako se vse vključi v zanimivo celoto. Polna ulica grafitov in umazanija po tleh, vendar se komaj prebijaš med mizami, ki so postavljene na vsakem kotičku, klančku, podestu med stopnicami. V vsaki luknji dobiš vse, sladko, slano, pijačo, muziko... (seveda smo takoj začeli razglabljat kolko dela bi imele naše inšpekcije) občutek domačnosti, kot da si v kaki prijetni zakotni vasici, ne pa v velemestu z neverjetno mešanico narodov in kultur.
Stavbe v starem delu mesta imajo vse balkone, na katere skoraj ne moreš stopit, okna in polkna z notranje strani. nisem pa uspela zvedet zakaj imajo obrnjen vrstni red. Bom drugič
Brez hrane ne gre. V to trgovino smo zavile, kot da ima magnet. In ni nam bilo žal. Skoraj v vsaki prodajalni ponudijo v pokušino njihovo značilno vino Portovec. To je v bistvu vino z dodatkom žganja, pitna zadeva, ki hitro usuje Seveda smo potem zavile še v kakšno štacuno, samo smo dvigovale kriterij. No, zadnje poskušine so bile z letnico 20-old in v cenovnem razredu, ki je krepko prekašal naše premoženje.Dooobrooo! Domov smo pa prinesle flaše iz samopostrežbe, samo ne nobenemu povedat.
Aja, o hrani...bakaljav, bakala na 100 in še kakšen način in ribe,ribe, ribe...Ker smo preživeleen večer pri tetah - tia Ninita in tia Helena so nam zaupale nekaj receptov. Eden od tabolših je ta BACALAV A PASTEIŠ: kilo bakala (lahko je kakšna druga riba), kilo krompirja, štiri jajca in ful peteršila zmiksaš in z žlico daš cmoke na vroče olje.
Pa nismo samo jedle in pile, malo smo se tudi kulturno izobraževale. Turistični avtobusi so zakon. Na vsaki postaji lahko iztopiš, si ogledaš kar te zanima in se z drugim busom odpelješ naprej. V dveh dneh si na hitro ogledaš bikoborsko dvorano (drugič še bikoborbo,ker živaL NE UBIJEJO), mestni park (drugič ne samo iz busa), pomorski muzej (drugič - vsaj še ene tri muzeje), spomenike raznim pomorščakom (v Belemu - predel kjer je nekaj muzejev, spomenikov in park si lahko cel dan - drugič), baje v drugem največjem oceanariju smo si pa vzele malo več časa in uživale v pogledu na morke globine. Seveda nismo izpustile vzpona z Elevador de Santa Justa na Bairro Alto - kjer se ulica imenuje Rua do diario de noticias - Ulica notesnika novic - nočno življenje - gostilna pri gostilni in melodija fada, ki preplavlja uličice. Tudi te žalostne pesmice so njihova značilnost. Lepo jih je bilo poslušat v tem ambijentu.
Če grem na izlet z agencijo mi gre vedno na živce, ker me non stop preganjajo. Ni mi pa jasno zakaj, ko grem sama preganjam samo sebe. Saj sem vendar na dupustu. Ni pomoči in že šibamo z najetim avtom pogledat še gradove v Sintri, pa koji vrag nas je nesel na divjo plažo v takem vetru za katerega pravijo domačini, da ga že dooolgo ni bilo. Ni čudno, da je padal pesek še par dni iz vseh lukenj na telesu, no, skoraj iz vseh. Blo je pa lušno.
Saj je samo voda, samo morje. Ne ni! Je ocean, Atlantski in samo "korak" te loči od Ajmerike 
Drugi dan rentacar avanture: ogled mesteca v obzidju Obidos, obmorskega letovišča Nazare, z zanimivimi hišami na previsu, ogled ogromne cerkve v Batalhi in kratek postanek v Fatimi. Z Marijo si sicer nisva prav blizu, ma ko sem vidla kako ljudje po kolenih preplazijo cel trg v upanju na nekaj boljšega ali pa samo za goli obstoj ali zdravlje, sem šla prižgat svečko in se pomenit z njo. 
Tik tak je prišel zadnji dan, še skok do plaže - costa da Caparica - saj ni nič posebnega kot plaža, pesek im morje, samo nobeden ne plava - ni šans. Vsi stojijo,čakajo val, skočijo, da jih ne zruši in čakajo naslednjega, spet skočijo ..... 
Za konec pa zeleni kotiček oz. cvetoč - takih pogledov pa neskončno, v vseh otenkih roza, viola z dodatkom oranžne, bele in rumene.... 
To je bila priprava terena za ponovni obisk ... Portugal se še vidimo...
Ooo, krasen potopis - Lizbona skozi tvoje oči se vidi zelo mamljivo!
OdgovoriIzbrišiZanimivo, super, da si šla, meni pa zgleda Španija ni namenjena, sem pa tvoje slikice občudovala
OdgovoriIzbriši