Na otočku sem zasledila debato o počutju v službi. Nisem šla brat - samo po sebi je začelo iz mene bruhat: škifo, gnoj, obup... naprej ne bom naštevala, ker res lahko začne kdo bruhat.
Sem se pa zamislila nad tem, kako se lahko eno prijetno opravilo spremeni v mučenje. Kaj je krivo, da sem še pred letom dni z veseljem prišla na delovno mesto, vse v prijetnem vzdušju opravila, celo skalnjak pred pisarno so vsi mimoidoči občudovali. Kljub obilici dela sem našla trenutek za poščipat plevel in zalit. Zdaj, pa, ko je na pol manj dela je ta skalnjak pokopališče posušenih rastlin in približno tako izgleda vse ostalo.
Je kriva zamenjava vodilnega, sem kriva jaz, sem ratala bolj lena? Je mogoče kriv EMŠO? Verjetno je vse po malem razlog. Je pa odnos lastnika-vodilnega naravnan tako, da človeka pripelje do faze "chi fa meno" (kdo da manj).
In tako po masa letih, ko je marsikaj funkcioniralo zaradi tvojega dela se naenkrat v ta istem okolju počutiš kot en kup gnoja... seveda, če pa dobivaš kritiko, da ne znaš govorit po telefonu, vse kar narediš ima naenkrat kakšno napako, non stop poslušaš kritike na vse in vsakega... naporno.
... in tako veselje do dela zamenja apatičnost, ravnodušnost... bulim v temo računalniškega ekrana ...
Ja vem...naredi nekaj...mogoče bi mogla oživet skalnjak...za začetek... zame...za mojo dušo.