31 marec 2009

Projekt zavesa

Nikoli mi ni jasno zakaj se spustim v daljše projekte, ker potem končajo na pol narejeni nekje globoko v omari. Ampak očitno je trma močnejša od zravega razuma in sem spet globoko zabredla v idejo - izdelat dve, niti ne tako majhni klekljani čipki, ki naj bi jih celo zašila na zavese. Za moj okus so zavese totalno nepotrebna navlaka v stanovanju - lovilci praha, zastiralci sonca, jemalci svetlobe. Ampak moj dragi ima rad občutek zasebnosti in njemu na čast nastaja to - mogoče bo enkrat celo v zavesi.


Deseti dan

Pa smo prišli....do desetega pomladnega dneva, ja no...če se temu reče pomlad - dež, mraz,pa spet dež... Zastavljen cilj je pa dosežen - vsak dan fotka ene rožice.

Je pa iskanje zanimivih cvetlic prav zanimivo opravilo. Me je parkrat prijelo, da bi kar sredi ceste ustavla in skočila slikat kaj zanimivega. Se bom s tem iskanjem lepega še ukvarjala. Verjetno je to še zadnja izmed narcis, ki je odprla popek - ta bolj divja sorta, vse ostale njene sestrične so že skoraj odcvetele.




30 marec 2009

Deveti dan

Čeprav cerkvenih obredov ne obiskujem, me pa privleče vse, kar se dogaja okoli teh obredov. In ker se bliža velika noč je spet na sporedu okraševanje, dekoriranje, lov za idejami. In ker se je pokazala možnost, da se naučim narediti "oljčno palmo" sem seveda takoj zagrabila. V istri se te oljčne palme nosijo k blagoslovu na oljčno nedeljo. Velja pa pravilo, da se jih ne prodaja, ampak se jih lahko samo podari.

Osnova za izdelavo je oljčna vejica, ki ima dva pravokotna izrastka na osnovno vejo. Te tri veje se oskubijo in ovijejo z listki. Na koncu se stranske veje pritrdi na osnovno v obliki kroga. Zgornji del vej pa naj bi bil v obliki križa. Začetno prepletanje je bilo bolj podobno mučenju listov, ko pa osvojiš princip kar samo steče. Rezultat mi je pa tudi všeč. Pa naj bo to rožica za danes.

Ta bolj pridni pa naredijo venček iz več vejic in je izdelek še bolj bogat in zanimiv.





29 marec 2009

Deveti dan

Prav zanimivo, namesto, da bi bilo vedno bolj toplo je vedno bolj mrrrrzlooo.
Sem že razmišljala, da vzamem aparat in grem posikat kako lepo mokro cvetlico, vendar, ko sem odprala okno in me je pošpricalo nekaj mrzlega, sem se odločla, da preživim še kako uro v pižami, no vsaj do priprave kosila. Si vzamem kakšenm dan v letu in imam pižama dan - brez delat, brez mislit, brez slabe vesti. No danes je tak dan. Nekaj žarečega bi tudi danes pasalo, da poživi to turobno sivino.


Bolha je odpotovala in nam pustila lušen bombonček za glodat.

28 marec 2009

Osmi dan



Danes pa nekaj žarečega, je bil spet lep dan preživet na vrtu z vilami in motiko v roki. Pa kolko dela s samo par kvadrati.

Sedmi dan


...pa mi je zbežal mimo, ampak slikica pa je vseeno...
Bil pa je čuden dan - bila na pogebu in na rojstnem dnevu. Žalost in sreča. Na obojih se pa obilo je in pije in srečaš ljudi, ki jih že dolgo nisi. Vedno pogosteje slišim: še dobro, da je kak pogreb, da se vidimo, porok itak ni več. Žalostno ne...

26 marec 2009

Šesti dan

Danes smo pa imeli takšno sonce, kot ta regrat. Ker je zadnje dneve malo mrzlo se je traba prav hvalit z njim.

Med iskanjem zanimivih cvetov (sem skoraj vse kar cveti že poslikala)sem najdla za mojo hišo - par sto metrov stran od stolpnic, kar nekaj špargišč. To so grmički ali skupek vej - kakorkoli se jim že reče - divje šparge. Prvo vidiš vejice z iglicami, potem s pogledom poiščeš kje ta vejica prihaja ven iz zemlje in če vidiš dobro vidiš tudi mladiko. Če pa ne vidiš dobro se spustiš malo nižje. Aha, se že nekaj vidi. Ma kaj je samo ena. Še malo niže....




Opa, zdaj se že vidi. Kolko jih je?










Tisti, ki prvi ugane kolko mladik je v tem grmičku, dobi šopek čez kakšen mesec dni oz. ko bodo mladike dovolj velike za nabirat. Ha, je dober bombonček, a!


25 marec 2009

Peti dan


Še vedno je mrzlo. Zjutraj nas je pozdravilo čudovito sonce, ki pa je popoldne prepustilo svoje mesto temni oblačnosti in mrazuuuu. Ampak rožice vseeno lepo cvetijo naprej.

24 marec 2009

Četrti zimsko pomladni dan

Četrti dan - prav nič pomladni - burja, dež, mraz in pobeljeni hribi kamor seže pogled. Slikica pa namesto sončka...naj bodo kar tri sončki.

To pa je popek zgornjih sončkov.


23 marec 2009

Tretji pomladni dan

Tretji pomladni dan in tretja slikica - marjetice na travniku pred hišo. Prav zanimivo je iskat cvetove za slikat. Vidiš tudi to, kar gre drugače neopazno mimo, pa je škoda.
Tudi za kosilo smo imeli rožice, samo da so bile iz palente. Rožčasta palenta je dosti boljša - poskuste.


22 marec 2009

Prvi pomladni dnevi


Sem si zadala, da bom s prvim
pomladnim dnevom (in zdržala vsaj 10 dni) poslikala po en cvet na dan. Tako, malo za oko in malo za razgibavanje. Bom prisiljena vsaj do sosedovega vrta pokukat. No, saj poslikat mi je že ratalo, samo do te škatle je predolga pot. Še dobro, da sem ujela v objektiv na prvi pomladni dan, ker z burjo, ki je potem divjala pri nas so vsi cvetovi po tleh.

To pa sigurno nikoli ne bom delala...

...tako sem vedno pomislila, ko sem gledala kako nastajajo košare. Občutek, da je to tako trdo, nehvaležno delo za prste. Nategovanje in prepletanje vejic se mi ni zdelo simpatično opravilo. Ampak ker moram provat prav vse, kar vidim, sem tudi to. In to uspešno začela in dokončala mojo, samo mojo košaro.

Začne se s pripravo ogrodja - olupiš veje jesena ali leske in narediš (če se seveda prej ne zlomi) dva kroga , ter jih pravokotno povežeš. Dolgo vejo "beke" prepoloviš in prepleteš rozeto.


Potem olupiš (če seveda ne počijo) in obdelaš rebra ter jih vstaviš v rozeto.

Nato začneš prepletat z vedno debelejšimi vejemi, ki jih lahko olupimo ali pa ne. Najlepše pa je bilo prepletat srobot, ki ga pa moraš prej skuhat in olupit. In počasi je košara dobila ta pravo obliko in celo uporabna je. Zdaj moram samo še češnje počakat.



Vendar se je prvotna ideja, da bom naredila za pirhe majhne košarice med delom kar hitro zgubila. Veje so pokale, prsti so boleli - sem pirhe takoj vidla zavite v navaden škartoc.


To so pa moje pridne sošolke in večji del košar v nastajanju.



11 marec 2009

Pri nas pa je tako lepo

Danes je bil spet en en lep sončen dan in sem izkoristla, da sem poslikala moje lepotice. Je tako lepo videt, ko se po zimski sivini obarvajo vrtovi v zive pomladne barve. Sploh violične je dosti.


Na nebu pa so se dogajale čudne stvari. Prvo je bla mavrica, ki ponavadi pride po dežju, zdaj je prišla kar brez dežja. Potem so se ob sončnem zahodu dolomiti prav zlato bleščali in nad Izolo se je bohotil en temen oblak. Ko se je pa pokazala luna - čista fantazija od lepote.



Na današnji dan...

Anja je razširila lepo idejo - Na današnji dan .... in izbrala mesec Marec 2007.

Le kaj se mi je takrat dogajalo?
Pred leti sem se odločla, da si vodim nekakšen seznam dogajanj. Vedno, ko se pogovarjamo, kaj se je zgodilo - se je ista stvar dogajala vsakemu drugače...je blo pred petimi leti...,ma,ne je že 10 let od takrat.... ma kaj govorite je blo predlani.... in to za isto dogajanje. Ja, kaj čmo vsakemu teče čas drugače...očitno. In zato so ti moji zapiski včasih zlata vredni: Torej - marec 2007 -
sobota 3.3. - sejem Abilmente, vikend 16-17-18- s frendicami v terme Olimje, 31.3. srečanje otočka v Podljubelju, vmes žurka na vikendu, sodelovanje na enem sejmu - zdaj sem se pa malo zamislila - stalno nekaj cvilim, da se mi nič ne dogaja in da sem stalno doma. Še slikovni dokaz:


Na sejmu je bilo kot vedno ogromno za videt in se čudit.


Ta dva lepotca, pa sta se prav nastavljala.



Na srečanju, kjer smo praznovali 1. rojstni dan Otoka zakladov smo razdelili Svaljek poezije.


Dolgčas mi pa res ni...

10 marec 2009

Srečanje in priprave

Bolj kot se je približevalo srečanje Otoka zakladov vedno bolj napeto je bilo. Še pet dni pa še vedno nič narejeno. Vedno vse zadnji trenutek - samo tudi trenutkov zmanjkuje - narediti pa moram še vse pohvale za naše zaslužne otočanke.
V ponedeljek pridivjam iz službe, na brzino prerežem tulce na pol, (so embalaža za reklemne plakate v trgovinah) jih pobarvam in šibam na telovadbo. Šibam domov, polakiram, ker nimajo pokrovčkov jih naredim iz žaklovine. Izrežem kroge jih namočim v mekol in dodam malo rjave barve, da izgledajo bolj starinski. Seveda posvinjam celo kuhnjo. Oblečem tulce v foljo in nataknem mokre kroge, ter jih zvežem z vrvico. Zalepim še napisane pohvale na tršo podlago, posenčim in ob 2 zjutraj je res čas, da grem spat.



Torek. Zadovoljna, ker tulci dobro izgledajo me vedno bolj mika ideja, da jih spravim s skrinjo. Saj paše k otoku zakladov in k ideji, da se oblečem v gusarja pri podelitvi. In začnem razbijat škatole bližnji in dalji okolici: Kdo ima skirnjo? Ja, no, odgovor: če je nimaš ti? mi je dal mislit. Skok v trgovino s cigareti - une ta visoke škatle so super, malo trši , kompakten karton bo kot naročen. Tle sem malo izkoristla možeka (je glih imel moralnega mačka, pa ni blo nič godrnjaja - ma to se ne da, ma je pretrdo, ma je premehko, ma je....) in je v eni potezi nastala oblika skrinje. Uspelo mi jo je še polepit z zmečkanim papirjem in popackat s temperami. Uspela sem narediti še napise na tulce in spet je kazalec na uri stal v nekem čudnem jutranjem položaju.

Drugi dan sem skrinji dodala ključavnico in žeblje (naredila iz fimo mase ) še malo popackala z barvo. Ampak nekaj mi je manjkalo. Nekje sem že vidla to kar manjka. Aha, Tim Holz ima nekaj takega - pa menda sem zadnjič kupla nekaj podobnega, takoj obrnit nekaj škatel narobe, pa jebela, saj sem prejšnji teden pospravljala, kje je? Ko je bil moj kotiček že tak, kot da je bomba padla notri sem končno najdla. Pa kaj mi tega treba? Saj je skrinja že tako dobra. Ampak trma je trma in ker sem imela samo dva originala sem naredila mušter in izrezala 10 dodatkov, ki naj bi skrinjo držali skupaj - kao neko okovje. Seveda zamudila telovadbo, ampak danes moram končat vse.


Sestavim še verižice za swap, pa obesek za ključe, pa darilce za organizatorke, pa kuvertice z vsem, kar moram razdelit, pa kakšna vrečka z lavando viška, saj se vedno kakšna dobra duša spomne na mojo hrčarsko virozo.


Uredim gusarsko obleko, ki sem si jo zašila pred davnimi leti za normalno jakno - (brez papige) Gumbe šivam kar s toplo silikonsko pištolo, ni časa, je že tema. Na klobuk zalepim lastiko za delat čope, iz katere visijo laski, namesto smrtne glave zataknem škarje, svinčnik in iglo, papigi dam v kljun uhan in gusar ustvarjalnega otoka je pripravljen. In je že četrtek zjutraj.

Popoldne imam tečaj izdelovanja košar , vendar to opišem kdaj drugič. Pridem pozno, pozno in je tukaj že petek. Napolnem moj viola kufer,pa še košaro, pa še eno veliko vrečo, pa še skrinjo zavijem - pa me moj vpraša, če mi priklopi prikolico?

Zvečer grem še na večerjo, smo se stare frendice zmenile, da se parkrat na leto družimo. Tako ali tako se redko čujemo, kaj šele vidimo. Ker po 22 uri itak nimaš kaj počet zunaj, sem prišla domov okoli 1 ure zjutraj, kaj bi blo šele, če bi imele kaj za počet. In... lahko bi šla spat, ampak je blo treba še mal pogledat na forum, pa pasticio za srečanje pripravit...
Dan D.



Pred štarom smo skupno tako napolnile prtljažnik ...


Srečanje je bilo naj, naj dosedaj. Udeleženih kokic skoraj 60, Fikus je pripravila s Kajino pomočjo fantasičen filmček o triletnem delovanju otočka. Kot se za obletnice spodobi smo razdelili malo pohval in jaz sem dobila eno čudovito Kajino stvaritev, ki je bila tako shranjena:




Naša srečanja so vedno bogata s darilci, hrčkanjem, presenečanji in vedno je lepo potem doma pogledat kupček novih, lepih stvari: dobila sem lepo jagodo od Kaje, čudovito naklekljano pupico od Lidočke, Nelya me je presenetla z bunkicami in čipkami, seveda brez kupčka nahrčkanih odtisov štempilk ne gre (le kdaj jih bom porabla) Joži je poskrbela za viola piščančka, pa še rožice mi je dala in miška od Bradačke ima že častno mesto na njeni polici pri meni doma. Dobila sem lepe verižice in obesek za ključe. Naredila škatlico na delavnici z Leo iz trgovine Memoris, ponovno se čudla natančnosti Bojemoje in Petye pri barvanju, skratka dan je bil popoln, kaj češ več!