19 december 2009

Sneg tudi pri nas

Še dobro, da sem včeraj že v trdi temi pobrala moje rožice na vrtu, ker danes je pobarvan v belo in verjetno "paprikastim" rožicam to ne bi bilo prav nič všeč.



18 december 2009

Prvič

Prvič so me čisto uradno postavili na mesto mentorice pri krožku RECIKLAŽA PAPIRJA.
In to kar 17-tim vsegaznanjaželjnim dekletom. Malo treme za prvič, predvsem pa je en kup priprav. Od ta pravega papirja, barv, lepila, dekoracij in vseh pripomočkov – maš kaj za prenašat. Je pa lepo, ko vidiš, kako z veseljem packajo in koliko različnih idej privre na plan.
Obdelale smo škatlo od čevljev z barvami, kitom, razpokami in salvetki. Naredile skrinjo iz ovitka fascikla in jo okrasile. Vse so bile navdušene nad škatlo – harmoniko. Sem že povedala, da je čestitka v obliki kuverte zakon.

Pripravile smo tudi razstavo in povem po pravici, da sem kar ponosna na to, kar je za videt.








Snežinka - pa ne kar tako


Brez besed.
------------------------------
Ni moje delo je pa moja. Neskončno potrpljenje, mirna roka in še kakšna vrlina je last Brede, za kero bi lahko rekli, da dela čudeže iz gline.

LAVANDA ANGELI

Ob tej besedi si predstavljam nekaj nežnega, belega, svetlega, zasanjanega, nedolžnega, mehkega, lepega. Pa pravijo da jih ni!
So, so, tukaj so, evo jih




Ko sem jih postavljala so se mi zdeli kot pravi: ti pridi spredaj, ker si miken, ti stoj zadaj, ker maš visoko frizuro, ti se zravnaj, ti se nagni naprej. Verjetno mi gre malo na otročje. Brez problema naredim še par takih čredic, samo, da mi kdo lepi lase na glavo. To mi je pa tako zoprno delo, vsa se polepim in spečem s toplo pištolo.
Se po frizurah vidi, da je bila frizerka zoprna.





Ta podivjan ima lase iz nahrčkane zaloge - tisti florescenčnio zeleni klopčič je zakon.



Bilo je še eno srečanje

Bila je še ena prijetna sobota. Tokrat pri Atenki na Izlakah oz. Zagorju.
A ni škoda, da dan tako hitro mine, ko si v dobri družbi. Uživala sem v mečkanju fimo mase. Naredila vzorček ognja alla Jeany in iz varnostne razdalje opazovala kako so kvačkale verižice in bunkice iz perlic. Na enem koncu so barvale odtiske, na drugem občudavale bunkasto volno, na tretjem mašinsko štrikale.
Spet sem se prepogosto znašla pri bogato obloženi mizi – keeee dobrote.
Razdelila lavandine snežake za srečo v novem letu pupam, ki jih stalno gnjavim za kakšne usluge.
Upam, da jim bo dolgo dišal.


Dobila pa lepote in dobrote: Vava mi je pripravila super presenečenje,
od Mmrose sem dobila čarovniško krpo, Od Suzy flaškico z dobro vsebino in prišla domov s samo enim odtiskom štempilke. Napredujem.
Še posebno se moram zahvalit vsem, ki so me obložile z vrečami volne.
Glede na to, da jo rabim za laske angelčkov ….. ja, no sem se pa nasmejala, ko sem volno posložla in si zamišljala, kako veliki bi morali biti ti angelčki, da porabim to zalogo. Zlate ste.

DOBRA MISEL

Ta je pa ustvarjena zame.

Vsa jutra so lepa, ko bi le prišla malo kasneje.

Sem namreč nepoboljšljiva zaspanka. In če se le da, sobotna in nedeljska jutra prespim do poznega. Me ne zmoti ne sonce, ne vonj kave, NIČ mi ne pride do živega. Ha, tudi z občutkom krivde, da zamujam lepe ure, sva se dogovorila, da me pusti na miru.



09 december 2009

Polžek leze

Že nekaj časa sem se pripravljala na ta podvig, ker se mi ni zdel prav enostaven. Prvo moraš prav zašit vse te mičkene izbokline, kot so tipalke in zavoj na hišici, potem to obrnit na pravo stran in še prav nafilat. Pa se je izKazalo, da ni tako komplicirano, samo malo več časa ti vzame. Evo dokaz, da se lahko tak mali sluzasti in nezaželjeni stvor spremeni v srčkano živalco.


08 december 2009

Četica vrečk

Dober dan, kaj mi lahko naredite 60 vrečk z lavando v dveh dneh. Koooolko? Do kdaaaaj?
Hmmm, a mi bo zneslo? Pa da vidimo. Sem spet prebedela večji del noči, ma je ratalo. Tako je pa četica vrečk izgledala pripravljena za predajo. Jessss, spet sem zmagala.


Bliža se ...1. del

In kot vedno prehitro prihaja konec leta z vso praznično evforijo, ki se začne vedno bolj zgodaj. Letos smo bli skoraj še v kratkih rokavih, ko so že viseli dedki mrazi okoli.
Seveda tudi mene povleče v ta začaran krog. Poleg že tako nabitega meseca z rojstnimi dnevi in raznoraznimi feštami, sem si omislila še stojnico. Že spisek potencialnih kandidatov za obdarovanje je neverjetno dolg, pa še za stojnico rabim nekaj izdelkov. Mi je lepo, če ljudem, ki so mi blizu ali pa tistim, ki so kakorkoli čez leto sodelovali z mano, namenim majhno pozornost. Lepo mi je, če v trgovino s čevlji, kjer me zalagajo s škatlami prinesem nekaj malega. So tako vesele, da je škoda zamudit ta trenutek.
Torej treba pripravit darila. In to spet vse zadnji trenutek. Veselo na delo - spet bi rabila kak dan dopusta in podaljšanje dneva vsaj na 30 ur.
Začela sem pri obdelovanju lesenih škatlic. Malo barve, kita, razpok in naravno listje in cvetje.


07 december 2009

Čestitke

Vedno, ma prav vedno jih delam zadnji trenutek. Naslednjič pa ne bo tako, sem naredila zalogo. Ja se že vidim…ko bom rabila, mi ne bo nobena všeč in bom šla delat novo, posebno, prav za to priložnost – seveda zadnji trenutek. Očitno imamo navade tako močno zabetonirane, da ne pomagajo površinski popravki. Bi bilo treba menjat temelje, to pa je cel postopek. Bom ostalo kar na varjanti zadnji trenutek , samo se zaradi tega ne bom sekirala. Recimo!

Dolgočasno je delat za svoj gušt več istih, enakih, podobnih, stvari naenkrat. Naredim eno, vidim, da znam in potem preizkusim nekaj drugega. Ta čestitka v obliki kuverte me ja pa osvojila. Ful mi je všeč. Nekaj preprostih za zalogo in za porabit nahrčkan material (to je material za katerega ne veš kaj boš z njim, ga pa nujno rabiš – če je še kdo kje, ki tega ne ve)



Ta je narejena prav za mojo dušo, čeprav je šla na žrebanje na srečanju.


Paus, Kaj je že to ? Tako nekako sem se vprašala, ko sem dobila naročilo. Pravi prijateljica, da bi rada imela tako nežno, belo, prosojno, ljubezensko za poroko. Iz unega prosojnega papirja.
Nisem pausala že celo večnost. Nekaj za med ljudi je pa le nastalo.

Jesen


Jesen je prišla in je tudi odšla. Hitro, prehitro, ker je bila lepa, sončna, topla, preveč topla. In kaj se dela jeseni: pohaja po gozdu, nabira gobe in druge priboljške, nabira še zadnje rožice in sestavi v venček. Ja letos imam manijo venčkov. Hodim po naravi oz. že kar med vožnjo mi pade v oči kakšna zanimiva rastlina. Bremza, rikverc, gas pobrat par vej in zvijat, lomit – po možnosti že kar v avtu pri rdečem semaforju. Kaj ni škoda časa, samo stat in čakat? O trenutnem stanju t.i.smetišču v avtu ne bi posebej zgubljala besed.
Vrtnice narejene iz listov ruja so mi pa preprosto fantastične.

Priprava rožic za venčke, pridejo prav pa tudi v druge namene.


Jesen pa je tudi zato, da pospraviš po vrtu. Izpuliš pomidore, ampak samo nekaj stebel, ker drugi imajo še plodove. Je škoda, čeprav sama sebi dopovedujem, da ne bodo utegnili dozoret, ma jih je vseeno škoda izpulit. In tako cca 20 sadik pospravljaš 2 meseca. Bog ne daj, da imam celo njivo.
Ko se je sosed sprehodil po vrtu, me je vprašal, kako lahko vse to začaram. Sem bla kar ponosna, saj je imel kaj videt. Pomidore vseh možnih oblik, bučke za vse okuse (samo za jest bolj malo), paprika v rožici in bolj ali še bolj pekoče feferone. Imam pa tudi nekaj zelenja, ki ne vem kam naj ga uvrstim. Na vrečki je bil narisan brstični ohrovt, ma niti s povečevalnim ga ne najdem. In poslastica …še vedno imam maline. Zrele, rdeče, slastne. V decembru jim odpustiš tudi to, da niso več tako sladke.




CAJT JE, CAJTA NI, … PRI CAJTU, S CAJTOM ….

Moj blogec je ostal zapuščen in osamljen. Vsake tolko mal zatajim. Med vsem, kar počnem mi ne znese sproti delat še obnove. Gre cajt prehitro mimo. In občudujem tiste, ki jim znese redno poslikat kar naredijo, spravit vse skupaj na računalnik, dodat še besedilo na blogu in vse skupaj imet na tekočem. Potiho občudujem vaše umetnije in vas tukaj pohvalim vse, ki mučite papir,
zvijate volno in cvirne, mesite raznorazne mase, zanimivo, poučno, smešno in včasih tudi žalostno oblikujete besede. In to vse še poleg opravljanja služb, ukvarjanja z otroci in vzgajanja mož in skrbi za živali. BRAVO RAGAZZE!

Opravičujem se pa vsem, ki so me zbrale in dodelile nagrade. Sem vesela, da se spomnete tudi name, ampak ne znese vedno redno sledit. Se pa vsem naj naj lepše zahvaljujem.

Od zadnje objave se je pa le nekaj dogajalo. Med drugim sem obdelala sejem Abilmente v Vicenzi. Se tam počutim že kot doma. Poznam vse, presenetijo me ne več, novega ni nič, še to kar je, sem že vidla v kaki drugi obliki. In nesramno drago je. Ne da se mi več gledat jeznih obrazov, zato ne slikam več. No, zdaj še prijet ne smeš nič. Ja, kaj za vraga mi pa nastavijo pod nos, seveda bom prijela in si ogledala z vseh strani. Bo treba najt drugi sejem. Kakšna slikica je pa vseeno nastala. Potekalo je tudi tekmovanje najbolj izvirno nakičene majice. Si mel kaj videt:



Tudi dva srečanja z mojimi virtualnimi frendicami iz Otočka zakladov sta šla mimo.
V Dekanih, kjer nas Suzy tradicionalno razvaja s figovo marmelado, smo med drugim delali tudi voščilnice v vintage stilu. Skupna nit je bila ista fotka. Sva moja prijateljica in jaz oblečene v oblačila iz obdobja 1910. Se zahvaljujem vsem, ki so sodelovale in Urši, ki udejanji take ideje.



Kostanjevo razvajanje pa smo imeli v Prečni, kjer sta Iris in Nanca poskrbele za obilje kostanjev in joto, me pa za kokošnjak ,kot se spodobi z delavnicami in slinjnjem po vsemu, kar je bilo tam – od razstava izdelkov, hrane in še marsičemu, kar nastaja izpod naših ročic.
Ta naša srečanja so nekaj posebnega nekaj lepega, nekaj kar komaj čakaš, da se zgodi in to že kar nekaj časa. Face smo!

14 oktober 2009

Bili smo turisti od anbot

Ura tače in nič ne reče...no, pri meni so ratali tedni. Res gre tako hitro vse mimo, če se kaj dogaja.
Za zadnjo soboto v septembru je društvo Anbot iz Pirana organiziralo v sklopu Dnevov kulturne dediščine razvoj turizma -TURIZEM OD ANBOT. V dogajanje je bilo vključena razstava z raznoraznimi predmeti iz tega obdobja, terme in plaža na glavnem trgu, za kar smo sami spletli veternik, kakšnega so nekoč uporabljali na plažah. Ga je kar nekaj ljudi delalo skoraj cel mesec.




In seveda - v živo predstavitev mode iz odobje 1900-1910. Za pripravo oblek je bil organiziran krožek reciklaže. Ker smo bili časovno in finančno omejeni nismo posvečali toliko pozornosti sami kvaliteti materiala. Bolj je bilo pomembno, da je stil ta pravi. Na kup smo privlekli zgodovino iz naših omar. Premajhne čipkaste srajce so dobile druge lastnice z dodatkom raznih všitkov, čipke so prišle prav za skrit nepravilne šive. Prebrskali zalogo vedno modernih črnih kril in jim dodajali dolžino zgoraj in spodaj. Privlekli na dan oprašene klobuke, ki so dobili novo preobleko in otrokom pobrali neuporabljene dežnike. Sploh si ne predstavljaš na koliko stvari moraš biti pozoren: od frizure, nakita, rokavic, čevljev, torbic...uffa je naporno bit ženska.

Moži so si obleki "poročno obleko"klobuk na glavo in so bili pronti.

Rezultati našega krožka in še marsikere porabljene ure pri šivanju, sestavljanju, lepljenju so bili še boljši kot smo pričakovale. 16 pup lepo oblečenih z 6 moškimi spremljevalci (???) in šest kopalk se je na dan D sprehajalo po Piranu. V kombinaciji s sejmom starin in starimi avtomobili je blo kaj videt. Seveda, obleke niso vrhunske so pa lepe.

Zdaj pa je skupina povabljena na vse možne prireditve v tem stilu, saj se 100- te obletnice kar vrstijo.






-Pa kaj ni škoda lepega klobuka?

-Kaj škoda, kdaj si ga imela zadnjič na glavi.

-Ma je iz klobučevine, je ta pravi!.

-Še kak mesec v zadnjem kotu omare in bo prežrt od moljev!

- Ma je še edini,ki ga imam!

- Ja seveda, če si pa vse ostale zgubila!

In tako sta se prepirali moja šparovna polovica s tisto drugo polovico, ki dela po geslu "samo da je žur" In se ve kera je zmagala.
Malo viola, pa malo roza, pa črno za osnovo in smo uničili lep bordo klobuk, ki se ko mama na tato poda k moji bordo pelerini. (bom pa morala res po kakem letu pogledat, če niso molji zasedli prestol v vreči in če je pelerina še uporabna. ...če ne jo bom predelala alla leto 1900)

Končni izdelek mi je pa všeč...





Brez šulnov ne gre. Pogovor mojih dveh polovic pa je bil približno isti. Na koncu so vseeno malo raznošeni črni šulenčki končali v predelavi. So lušni, a ne? Taki lepi kiči.

Ko si enkrat okužen je ...kar je... zdaj zbiram dežnike, klobuke, gledam po omarah,kaj bi lahko predelala, nujno rabim še zimsko obleko, pa večerno, pa bordo kombinacija mi je lepa...pa nekoga, da me malo strese, da pridem k sebi ...







08 september 2009

Mas pouco tempo ...za ogled Lizbone

DEMAIS BELEZAS PARA DESCOBRIR, MAS POUCO TEMPO....kaj češ v šestih dnevih naredit drugega, kot pripravit teren za naslednjič...

Niti približno si nisem mislila, da bo neresna debata na nekam žuru, o tem, kako bi lahko obiskale sorodnike od prijateljice v Lizboni postala resničnost. Pa je. In tu je kratka zgodbica, kaj smo jaz in moje dve frendice in sošolke iz unih lepih norih cajtov videle, doživele in se lepo imele.
Vse slike razno raznih spomenikov in ostalih kamnov lahko dobite pri stricu gugelčku. Slikala sem, kar se mi je zdelo zanimivo, drugačno ali pa preprosto lepo.

Čudovit pogled na Venezio z letala za začetek

Kot vsako veliko mesto ima tudi Lizbona svoje lepote. Zanimivo je opazovat, kako se vse vključi v zanimivo celoto. Polna ulica grafitov in umazanija po tleh, vendar se komaj prebijaš med mizami, ki so postavljene na vsakem kotičku, klančku, podestu med stopnicami. V vsaki luknji dobiš vse, sladko, slano, pijačo, muziko... (seveda smo takoj začeli razglabljat kolko dela bi imele naše inšpekcije) občutek domačnosti, kot da si v kaki prijetni zakotni vasici, ne pa v velemestu z neverjetno mešanico narodov in kultur.






Stavbe v starem delu mesta imajo vse balkone, na katere skoraj ne moreš stopit, okna in polkna z notranje strani. nisem pa uspela zvedet zakaj imajo obrnjen vrstni red. Bom drugič











Brez hrane ne gre. V to trgovino smo zavile, kot da ima magnet. In ni nam bilo žal. Skoraj v vsaki prodajalni ponudijo v pokušino njihovo značilno vino Portovec. To je v bistvu vino z dodatkom žganja, pitna zadeva, ki hitro usuje Seveda smo potem zavile še v kakšno štacuno, samo smo dvigovale kriterij. No, zadnje poskušine so bile z letnico 20-old in v cenovnem razredu, ki je krepko prekašal naše premoženje.Dooobrooo! Domov smo pa prinesle flaše iz samopostrežbe, samo ne nobenemu povedat.








Aja, o hrani...bakaljav, bakala na 100 in še kakšen način in ribe,ribe, ribe...Ker smo preživeleen večer pri tetah - tia Ninita in tia Helena so nam zaupale nekaj receptov. Eden od tabolših je ta BACALAV A PASTEIŠ: kilo bakala (lahko je kakšna druga riba), kilo krompirja, štiri jajca in ful peteršila zmiksaš in z žlico daš cmoke na vroče olje.


Pa nismo samo jedle in pile, malo smo se tudi kulturno izobraževale. Turistični avtobusi so zakon. Na vsaki postaji lahko iztopiš, si ogledaš kar te zanima in se z drugim busom odpelješ naprej. V dveh dneh si na hitro ogledaš bikoborsko dvorano (drugič še bikoborbo,ker živaL NE UBIJEJO), mestni park (drugič ne samo iz busa), pomorski muzej (drugič - vsaj še ene tri muzeje), spomenike raznim pomorščakom (v Belemu - predel kjer je nekaj muzejev, spomenikov in park si lahko cel dan - drugič), baje v drugem največjem oceanariju smo si pa vzele malo več časa in uživale v pogledu na morke globine. Seveda nismo izpustile vzpona z Elevador de Santa Justa na Bairro Alto - kjer se ulica imenuje Rua do diario de noticias - Ulica notesnika novic - nočno življenje - gostilna pri gostilni in melodija fada, ki preplavlja uličice. Tudi te žalostne pesmice so njihova značilnost. Lepo jih je bilo poslušat v tem ambijentu.






Če grem na izlet z agencijo mi gre vedno na živce, ker me non stop preganjajo. Ni mi pa jasno zakaj, ko grem sama preganjam samo sebe. Saj sem vendar na dupustu. Ni pomoči in že šibamo z najetim avtom pogledat še gradove v Sintri, pa koji vrag nas je nesel na divjo plažo v takem vetru za katerega pravijo domačini, da ga že dooolgo ni bilo. Ni čudno, da je padal pesek še par dni iz vseh lukenj na telesu, no, skoraj iz vseh. Blo je pa lušno.







Saj je samo voda, samo morje. Ne ni! Je ocean, Atlantski in samo "korak" te loči od Ajmerike

Drugi dan rentacar avanture: ogled mesteca v obzidju Obidos, obmorskega letovišča Nazare, z zanimivimi hišami na previsu, ogled ogromne cerkve v Batalhi in kratek postanek v Fatimi. Z Marijo si sicer nisva prav blizu, ma ko sem vidla kako ljudje po kolenih preplazijo cel trg v upanju na nekaj boljšega ali pa samo za goli obstoj ali zdravlje, sem šla prižgat svečko in se pomenit z njo.







Tik tak je prišel zadnji dan, še skok do plaže - costa da Caparica - saj ni nič posebnega kot plaža, pesek im morje, samo nobeden ne plava - ni šans. Vsi stojijo,čakajo val, skočijo, da jih ne zruši in čakajo naslednjega, spet skočijo .....

Za konec pa zeleni kotiček oz. cvetoč - takih pogledov pa neskončno, v vseh otenkih roza, viola z dodatkom oranžne, bele in rumene....

To je bila priprava terena za ponovni obisk ... Portugal se še vidimo...