Šalša dan

Šalša dan se začne enkrat zjutraj. Ne prav prezgodaj, ker je še rosa. Skuham kavo in čez okno opazujem, kako je vreme prijetno za nabiranje pomidorjev. Ni sonca, ćuti se rahlo svežo sapico. In ker je bilo tako lepo, sem si natočla še eno kavo in vsa presrečna opazovala to lepo vreme. Končno se odpravim na vrt. V trenutku sem bila vse prepotena. Sveža sapica je nekam čudežno zginla in na nebu se je pojavila velika žareća krogla. No, vseeno se nisem pustila motit. Ker je moj vrtiček mal zaraščen, sem sproti počistla še mal plevela okoli pomidorjev, pa še mal okoli petešilja, po šetraj je čisto pokril slak, pa baziliki je potrebno cvetove poščipat. In tako je hitri skok na vrt, da poberem zelenjavo za šalšo, trajal nekje do kosila.
Saj so bile samo tri kištice zelenjave, le kaj sem potem početa pozno v noč? Še dobro, da mi je moška roka pomagala vse olupit. Med drugim je potrebno vse očistit, oprat, zrezat, kuhat, Seveda vsako barvo posebej, če ne bi bilo dolgočasno, dvakrat prelagat v drugo posodo, ker se zapali, očistit in zmiksat zelišča, oprat kozarce, jih posušit v pečnici, napolnit, se speč po roki in končno naložit v pečnico na pasterizacijo. Jeeee, konec. Ma ja... in kdo bo opral goro posode. Sploh tista ta zapaljena je zelo vabljiva.
Še dobro, da vsako leto sproti pozabim, kakšo packanje je ta gospa šalša.