Darilo za 3. rojstni dan

Zdaj sem ugotovila, da je danes 3. rojstni dan mojega bloga. Se mi zdi, da sem se samo  par dni nazaj mučila s prvim objavljanjem. Kako hitro minejo leta in kolko lepega se zgodi. Je prav prijetno prelistat tale dnevnik. Lepo je prebirat vaše komentarje in hvala za vse vaše obiske.
Je prav, da podelim tudi kakšno darilce zvestim spremljevalkam. Že po slikici se vidi kako bo dišalo, kako bo izgledalo pa naj ostane skrivnost. Če v komentar napišete:
- eno lepo življenjsko misel, kratko in jedernato in
- katera barva vam je najbolj všeč,  boste lahko skakale od veselja po žrebanju, ki  bo 1.2.2012 ob 12.00 uri.

Rožne vile

Vsaka rožica ima svojo rožno vilo. To so ljubke deklice ali fantiči, ki živijo pri cvetkah. Lušne, nežne, lepo dišijo, vendar jih ne vidi vsak. In, ker kljub moji bujni pravljični fantaziji, v živo nisem srečala še nobene, sem si kupla par metrov blaga potiskanega z temi vilami. Poleg ostalega sem naredila povšterček  napolnjen z lavando, kateri  krasi moj avto.

Sprehod po vrtu

Zima ni čas za šarit po vrtu. Ma ker je prijetno toplo in sonček lepo sije, sem naredila daljši obhod. Da ne bo pomote, je vse skupaj veliko par 10 metrov.  Prijetno so me presenetili cvetovi rožmarina, statice, pasje kamilice, lavanda lepo pocvita, ognjič se bohiti z ognjenimi cvetovi, ananasov žajbelj vztraja s cvetenjem, vratič se celo leto ne ustavi, celo maline sem najdla. A najbolj sem se raznežila pri violicah. A niso lepe? Pa kako šele dišijo...

Venčki

Ko sem privlekla na plan Škatlo z novoletnimi dekoracijami sem najdla v njej eno veliko viola  vrtnico. Verjetno se mi je nekoč zdelo, da jo nujno rabim. In da spet ne konča v kakšni škatl, sem jo uparabila za nabiralko praha na venčku. V resnici je dosti lepši, tak nobel, ker slika pa je obupna.

Pa še en v novoletnih barvah

Že ko sem ga delala sem se spraševala, da kdo bo tako barvo lahko uporabil v stanovanju? Bo ostal kar pri meni.

Je rjavo oker kafetasti

Še vedno se ukvarjam s koščki blaga. Iz nežno rjavo oker kafetastih odtenkov je nastal srček. Broška narejena iz ostankov zaves pa pade gor kot tata na mamo. Seveda tudi diši po lavandi.

Črno bele toaletke

Te so take - urejene zmetanke. Med premetavanjem mojega blaga mi je padel pod roke en zanimiv kos blaga. Tako se je začelo sestavljanje koškov, ki so na koncu postale toaletke. To je eno tako lušno delo, meni prav pisano na kožo. Pospravljanje, ki takemu zlaganju koškov sledi mi pa ni preveč všeč.

Prazniki so minili

Končno so zadnje stojnice zaprle svojo ponudbo, okraski izginjajo nazaj v zaprašene škatle. Nič več ni vonja po cimetu, kuhanem vinu in pecivu. Zunaj prijetno sije sonček in kliče pomlad.

Mi je pa šlo na smeh, ko sem pospravljala moje dišeče snežake. Namreč, ko jih je opazoval en mladenič je izjavil: "ta ki jih je delal je sigurno poslušal Fink Floyde." 

Sožalje

Ponavadi nimam problema z idejami, ko moram nekaj sestavit. Zaustavi se pri izdelovanju sožalnice ali žalne kartice, pri izrekanju sožalja in kar koli je v vezi  s takim žalostnim dogodkom. Da o pripravi primernega besedila ne govorimo.
Ker pa so tudi taki dogodki del življenja sem z muko sestavila skupaj sožalnico, ki je imela predalček za zbrani denar, katerega smo dali namesto sveč ali rož.

Venčki, ki to niso

Pozimi je mah ena redkih zelenih rastlin v našem gozdu. Tako lepo je hoditi po njemu, ker je od vlage prijetno mehek. Seveda si ga vedno privlečem nekaj v bližino hiše in iz njega naredim dekoracije ali pa oblečem lonec za rože. Včasih ga samo položim med grmičke v vrtu in izgleda, kot da je prišla pomlad.
Tokrat sem sestavila "obeske" za na vrata za novo leto - lahko pa tudi za vsak dan. Saj nam vedno pride prav malo sreče.

Venčki

Že nekaj časa sem prekladala stiroporne obroče po hiši, brez ideje kaj bi iz njih načarala zanimivega. Kot vedno, naenkrat udari kot strela z jasnega in malo trakcev naokoli, malo zvitih tako, malo drugače in stiropor je obdelan.
Ma še vedno so mi najbolj všeč  naravni- iz storžev.

Naj vam bo lepo

Kot ponavadi spet nisem odposlala nobene čestitke. So bile sicer že narejene, izbrane, pripravljeni naslovi... Kakšno pametno opravičilo pa naj se zdaj zmislim? Seveda! Časa je zmanjkalo.


Pošiljam pa tukaj eno lepo voščilo vsem, še posebej tistim, ki ste mi poslali čudovite čestitke, prijetna sporočila in še marsikaj lepega.


Napisala ga je prijateljica, ki obvlada to umetnost.

Ko se bliža novo leto

Začelo se je takoj ko je minila euforija prejšnjega novega leta. Seveda z obljubo, da drugo leto pa ne bo tako. Ne bo vse zadnji trenutek, ne bo norenja tik pred zdajci, ne bo neprespanih noči.  Ne bo!!!