Jesen

Jesen je prišla in je tudi odšla. Hitro, prehitro, ker je bila lepa, sončna, topla, preveč topla. In kaj se dela jeseni: pohaja po gozdu, nabira gobe in druge priboljške, nabira še zadnje rožice in sestavi v venček. Ja letos imam manijo venčkov. Hodim po naravi oz. že kar med vožnjo mi pade v oči kakšna zanimiva rastlina. Bremza, rikverc, gas pobrat par vej in zvijat, lomit – po možnosti že kar v avtu pri rdečem semaforju. Kaj ni škoda časa, samo stat in čakat? O trenutnem stanju t.i.smetišču v avtu ne bi posebej zgubljala besed.

Vrtnice narejene iz listov ruja so mi pa preprosto fantastične.

Priprava rožic za venčke, pridejo prav pa tudi v druge namene.


Jesen pa je tudi zato, da pospraviš po vrtu. Izpuliš pomidore, ampak samo nekaj stebel, ker drugi imajo še plodove. Je škoda, čeprav sama sebi dopovedujem, da ne bodo utegnili dozoret, ma jih je vseeno škoda izpulit. In tako cca 20 sadik pospravljaš 2 meseca. Bog ne daj, da imam celo njivo.
Ko se je sosed sprehodil po vrtu, me je vprašal, kako lahko vse to začaram. Sem bla kar ponosna, saj je imel kaj videt. Pomidore vseh možnih oblik, bučke za vse okuse (samo za jest bolj malo), paprika v rožici in bolj ali še bolj pekoče feferone. Imam pa tudi nekaj zelenja, ki ne vem kam naj ga uvrstim. Na vrečki je bil narisan brstični ohrovt, ma niti s povečevalnim ga ne najdem. In poslastica …še vedno imam maline. Zrele, rdeče, slastne. V decembru jim odpustiš tudi to, da niso več tako sladke.

CAJT JE, CAJTA NI, … PRI CAJTU, S CAJTOM ….

Moj blogec je ostal zapuščen in osamljen. Vsake tolko mal zatajim. Med vsem, kar počnem mi ne znese sproti delat še obnove. Gre cajt prehitro mimo. In občudujem tiste, ki jim znese redno poslikat kar naredijo, spravit vse skupaj na računalnik, dodat še besedilo na blogu in vse skupaj imet na tekočem. Potiho občudujem vaše umetnije in vas tukaj pohvalim vse, ki mučite papir,
zvijate volno in cvirne, mesite raznorazne mase, zanimivo, poučno, smešno in včasih tudi žalostno oblikujete besede. In to vse še poleg opravljanja služb, ukvarjanja z otroci in vzgajanja mož in skrbi za živali. BRAVO RAGAZZE!

Opravičujem se pa vsem, ki so me zbrale in dodelile nagrade. Sem vesela, da se spomnete tudi name, ampak ne znese vedno redno sledit. Se pa vsem naj naj lepše zahvaljujem.

Od zadnje objave se je pa le nekaj dogajalo. Med drugim sem obdelala sejem Abilmente v Vicenzi. Se tam počutim že kot doma. Poznam vse, presenetijo me ne več, novega ni nič, še to kar je, sem že vidla v kaki drugi obliki. In nesramno drago je. Ne da se mi več gledat jeznih obrazov, zato ne slikam več. No, zdaj še prijet ne smeš nič. Ja, kaj za vraga mi pa nastavijo pod nos, seveda bom prijela in si ogledala z vseh strani. Bo treba najt drugi sejem. Kakšna slikica je pa vseeno nastala. Potekalo je tudi tekmovanje najbolj izvirno nakičene majice. Si mel kaj videt:

Tudi dva srečanja z mojimi virtualnimi frendicami iz Otočka zakladov sta šla mimo.
V Dekanih, kjer nas Suzy tradicionalno razvaja s figovo marmelado, smo med drugim delali tudi voščilnice v vintage stilu. Skupna nit je bila ista fotka. Sva moja prijateljica in jaz oblečene v oblačila iz obdobja 1910. Se zahvaljujem vsem, ki so sodelovale in Urši, ki udejanji take ideje.

Kostanjevo razvajanje pa smo imeli v Prečni, kjer sta Iris in Nanca poskrbele za obilje kostanjev in joto, me pa za kokošnjak ,kot se spodobi z delavnicami in slinjnjem po vsemu, kar je bilo tam – od razstava izdelkov, hrane in še marsičemu, kar nastaja izpod naših ročic.

Ta naša srečanja so nekaj posebnega nekaj lepega, nekaj kar komaj čakaš, da se zgodi in to že kar nekaj časa. Face smo!

Bili smo turisti od anbot

Ura tače in nič ne reče...no, pri meni so ratali tedni. Res gre tako hitro vse mimo, če se kaj dogaja.
Za zadnjo soboto v septembru je društvo Anbot iz Pirana organiziralo v sklopu Dnevov kulturne dediščine razvoj turizma -TURIZEM OD ANBOT. V dogajanje je bilo vključena razstava z raznoraznimi predmeti iz tega obdobja, terme in plaža na glavnem trgu, za kar smo sami spletli veternik, kakšnega so nekoč uporabljali na plažah. Ga je kar nekaj ljudi delalo skoraj cel mesec.




In seveda - v živo predstavitev mode iz odobje 1900-1910. Za pripravo oblek je bil organiziran krožek reciklaže. Ker smo bili časovno in finančno omejeni nismo posvečali toliko pozornosti sami kvaliteti materiala. Bolj je bilo pomembno, da je stil ta pravi. Na kup smo privlekli zgodovino iz naših omar. Premajhne čipkaste srajce so dobile druge lastnice z dodatkom raznih všitkov, čipke so prišle prav za skrit nepravilne šive. Prebrskali zalogo vedno modernih črnih kril in jim dodajali dolžino zgoraj in spodaj. Privlekli na dan oprašene klobuke, ki so dobili novo preobleko in otrokom pobrali neuporabljene dežnike. Sploh si ne predstavljaš na koliko stvari moraš biti pozoren: od frizure, nakita, rokavic, čevljev, torbic...uffa je naporno bit ženska.

Moži so si obleki "poročno obleko"klobuk na glavo in so bili pronti.

Rezultati našega krožka in še marsikere porabljene ure pri šivanju, sestavljanju, lepljenju so bili še boljši kot smo pričakovale. 16 pup lepo oblečenih z 6 moškimi spremljevalci (???) in šest kopalk se je na dan D sprehajalo po Piranu. V kombinaciji s sejmom starin in starimi avtomobili je blo kaj videt. Seveda, obleke niso vrhunske so pa lepe.

Zdaj pa je skupina povabljena na vse možne prireditve v tem stilu, saj se 100- te obletnice kar vrstijo.

-Pa kaj ni škoda lepega klobuka?

-Kaj škoda, kdaj si ga imela zadnjič na glavi.

-Ma je iz klobučevine, je ta pravi!.

-Še kak mesec v zadnjem kotu omare in bo prežrt od moljev!

- Ma je še edini,ki ga imam!

- Ja seveda, če si pa vse ostale zgubila!

In tako sta se prepirali moja šparovna polovica s tisto drugo polovico, ki dela po geslu "samo da je žur" In se ve kera je zmagala.
Malo viola, pa malo roza, pa črno za osnovo in smo uničili lep bordo klobuk, ki se ko mama na tato poda k moji bordo pelerini. (bom pa morala res po kakem letu pogledat, če niso molji zasedli prestol v vreči in če je pelerina še uporabna. ...če ne jo bom predelala alla leto 1900)

Končni izdelek mi je pa všeč...

Brez šulnov ne gre. Pogovor mojih dveh polovic pa je bil približno isti. Na koncu so vseeno malo raznošeni črni šulenčki končali v predelavi. So lušni, a ne? Taki lepi kiči.

Ko si enkrat okužen je ...kar je... zdaj zbiram dežnike, klobuke, gledam po omarah,kaj bi lahko predelala, nujno rabim še zimsko obleko, pa večerno, pa bordo kombinacija mi je lepa...pa nekoga, da me malo strese, da pridem k sebi ...

Mas pouco tempo ...za ogled Lizbone

DEMAIS BELEZAS PARA DESCOBRIR, MAS POUCO TEMPO....kaj češ v šestih dnevih naredit drugega, kot pripravit teren za naslednjič...

Niti približno si nisem mislila, da bo neresna debata na nekam žuru, o tem, kako bi lahko obiskale sorodnike od prijateljice v Lizboni postala resničnost. Pa je. In tu je kratka zgodbica, kaj smo jaz in moje dve frendice in sošolke iz unih lepih norih cajtov videle, doživele in se lepo imele.
Vse slike razno raznih spomenikov in ostalih kamnov lahko dobite pri stricu gugelčku. Slikala sem, kar se mi je zdelo zanimivo, drugačno ali pa preprosto lepo.

Čudovit pogled na Venezio z letala za začetek

Kot vsako veliko mesto ima tudi Lizbona svoje lepote. Zanimivo je opazovat, kako se vse vključi v zanimivo celoto. Polna ulica grafitov in umazanija po tleh, vendar se komaj prebijaš med mizami, ki so postavljene na vsakem kotičku, klančku, podestu med stopnicami. V vsaki luknji dobiš vse, sladko, slano, pijačo, muziko... (seveda smo takoj začeli razglabljat kolko dela bi imele naše inšpekcije) občutek domačnosti, kot da si v kaki prijetni zakotni vasici, ne pa v velemestu z neverjetno mešanico narodov in kultur.

Stavbe v starem delu mesta imajo vse balkone, na katere skoraj ne moreš stopit, okna in polkna z notranje strani. nisem pa uspela zvedet zakaj imajo obrnjen vrstni red. Bom drugič

Brez hrane ne gre. V to trgovino smo zavile, kot da ima magnet. In ni nam bilo žal. Skoraj v vsaki prodajalni ponudijo v pokušino njihovo značilno vino Portovec. To je v bistvu vino z dodatkom žganja, pitna zadeva, ki hitro usuje Seveda smo potem zavile še v kakšno štacuno, samo smo dvigovale kriterij. No, zadnje poskušine so bile z letnico 20-old in v cenovnem razredu, ki je krepko prekašal naše premoženje.Dooobrooo! Domov smo pa prinesle flaše iz samopostrežbe, samo ne nobenemu povedat.

Aja, o hrani...bakaljav, bakala na 100 in še kakšen način in ribe,ribe, ribe...Ker smo preživeleen večer pri tetah - tia Ninita in tia Helena so nam zaupale nekaj receptov. Eden od tabolših je ta BACALAV A PASTEIŠ: kilo bakala (lahko je kakšna druga riba), kilo krompirja, štiri jajca in ful peteršila zmiksaš in z žlico daš cmoke na vroče olje.


Pa nismo samo jedle in pile, malo smo se tudi kulturno izobraževale. Turistični avtobusi so zakon. Na vsaki postaji lahko iztopiš, si ogledaš kar te zanima in se z drugim busom odpelješ naprej. V dveh dneh si na hitro ogledaš bikoborsko dvorano (drugič še bikoborbo,ker živaL NE UBIJEJO), mestni park (drugič ne samo iz busa), pomorski muzej (drugič - vsaj še ene tri muzeje), spomenike raznim pomorščakom (v Belemu - predel kjer je nekaj muzejev, spomenikov in park si lahko cel dan - drugič), baje v drugem največjem oceanariju smo si pa vzele malo več časa in uživale v pogledu na morke globine. Seveda nismo izpustile vzpona z Elevador de Santa Justa na Bairro Alto - kjer se ulica imenuje Rua do diario de noticias - Ulica notesnika novic - nočno življenje - gostilna pri gostilni in melodija fada, ki preplavlja uličice. Tudi te žalostne pesmice so njihova značilnost. Lepo jih je bilo poslušat v tem ambijentu.

Če grem na izlet z agencijo mi gre vedno na živce, ker me non stop preganjajo. Ni mi pa jasno zakaj, ko grem sama preganjam samo sebe. Saj sem vendar na dupustu. Ni pomoči in že šibamo z najetim avtom pogledat še gradove v Sintri, pa koji vrag nas je nesel na divjo plažo v takem vetru za katerega pravijo domačini, da ga že dooolgo ni bilo. Ni čudno, da je padal pesek še par dni iz vseh lukenj na telesu, no, skoraj iz vseh. Blo je pa lušno.

Saj je samo voda, samo morje. Ne ni! Je ocean, Atlantski in samo "korak" te loči od Ajmerike

Drugi dan rentacar avanture: ogled mesteca v obzidju Obidos, obmorskega letovišča Nazare, z zanimivimi hišami na previsu, ogled ogromne cerkve v Batalhi in kratek postanek v Fatimi. Z Marijo si sicer nisva prav blizu, ma ko sem vidla kako ljudje po kolenih preplazijo cel trg v upanju na nekaj boljšega ali pa samo za goli obstoj ali zdravlje, sem šla prižgat svečko in se pomenit z njo.

Tik tak je prišel zadnji dan, še skok do plaže - costa da Caparica - saj ni nič posebnega kot plaža, pesek im morje, samo nobeden ne plava - ni šans. Vsi stojijo,čakajo val, skočijo, da jih ne zruši in čakajo naslednjega, spet skočijo .....

Za konec pa zeleni kotiček oz. cvetoč - takih pogledov pa neskončno, v vseh otenkih roza, viola z dodatkom oranžne, bele in rumene....

To je bila priprava terena za ponovni obisk ... Portugal se še vidimo...

Bil je neki dan

Bil je neki dan, ko sem šla na zasluženi dopust. Ko sem gledala moje starše, kako koristijo tistih par dni dopusta za beljenje stanovanja, za pospravljanje in podobne "brezvezne" življenske potrebe sem se zaobljubila, da jaz tega ne bom počela. Ni šans!!! Od takrat je minilo že nekaj dopustinških obdobij in vedno pogosteje si zastavljam vprašanje: Čuj,ti! A nisi nekoč nekaj rekla. Za sveto, za vedno, za sigurno?
Hmmm, ja, hotla sem povedat, da sem spet pospravljala, sicer ustvarjalni material, ampak pospravljanje - je pospravljanje! Pa tudi če so to rožice, pa tudi če so lavandine pletenke ... saj je blo lušno pogledat na polno škatlo pletenk, ampak ženska dopust imaš!

Moj zeleni kotiček

Na začetku so bile tanke rastlinice, bi rekla zeleni nedonošenčki, posejani kakšen mesec prepozno (sem že povedala, da mi gre čas prehitro mimo)in tako užaljeni,da se niso premaknili ne gor ne dol. Še crknit niso hoteli. Moji pomidori namreč.
Če so bli oni tako trmasti, sem bla pa še jaz in sem jih dvakrat presala - mogoče je pa zemlja kriva, sem si mislila. Pa jih zalivala, pa se z njimi pogovarjala... Ko so že vsi sosedi pridno pobirali velike rdeče kugle, so se moji nedonošečki komaj odločli pokazat kakšno kuglico, ki niso in niso hotele postati rdeče. In to vse sorte. Tako, da sem komaj pred kakim dnevom nabrala prvo kištico. No, mal dolgo jim je rablo, da jim pride...ampak zdaj pa ne nehajo.
Evo, to je še en dokaz, da iz malega lahko rata veliko. So bli pa res tako bogi, da ne bi nikoli rekla, da bodo kdaj pokazali tako razkošje.

Delam, delam...

Odločla sem se, da poskusim kakšno mojo ustvarjalnost tudi prodat. Namreč, nabralo se je ogromno materiala - za ene tri življenja, ga imam. Zadnje čase, sem kar nekaj dodatkov nabavila in kakšen dinarček bi prav prišel tudi v obratno smer - v moj ustvarjalni šparovček, ki je vedno prazen. ..in tako sem poskusila kako izgleda na stojnicah ponujat svoje izdelke. Zanimivo je, tudi proda se vsake tolko kaj. Ampak je tudi začaran krog - naenkrat postane tvoj hobi nekakšno nujno opravilo, ker treba tudi kaj narediti, če hočeš kaj prodati. In treba delat, delat ... so pa tudi rezultati dela razlog za zadovoljstvo.
Pridna sem bla. Dokončala sem pletenke, ki okičene z rožicami izgledajo bolj baročno bogate. Izpeljala zadnjo idejo, da zaprem lavando v pisma, samo napise moram še malo izpopolnit. Tako izgleda, kot, da pišejo prvošolčki. Razno razne dodatke, od gumbov, koščkov fima, trakov, štempilk... se da lepo porabit na tagih s pozdravi. Ko mi ostajajo koščki gline naredim kakšne majhne oblike, ki so uporabne kot dekoracije in pridejo prav tudi na vrečkah z lavando.

Le zakaj so še vedno vse škatle polne. Še bo treba delat, da se začne kaj praznit.

Škifo

Na otočku sem zasledila debato o počutju v službi. Nisem šla brat - samo po sebi je začelo iz mene bruhat: škifo, gnoj, obup... naprej ne bom naštevala, ker res lahko začne kdo bruhat.
Sem se pa zamislila nad tem, kako se lahko eno prijetno opravilo spremeni v mučenje. Kaj je krivo, da sem še pred letom dni z veseljem prišla na delovno mesto, vse v prijetnem vzdušju opravila, celo skalnjak pred pisarno so vsi mimoidoči občudovali. Kljub obilici dela sem našla trenutek za poščipat plevel in zalit. Zdaj, pa, ko je na pol manj dela je ta skalnjak pokopališče posušenih rastlin in približno tako izgleda vse ostalo.
Je kriva zamenjava vodilnega, sem kriva jaz, sem ratala bolj lena? Je mogoče kriv EMŠO? Verjetno je vse po malem razlog. Je pa odnos lastnika-vodilnega naravnan tako, da človeka pripelje do faze "chi fa meno" (kdo da manj).
In tako po masa letih, ko je marsikaj funkcioniralo zaradi tvojega dela se naenkrat v ta istem okolju počutiš kot en kup gnoja... seveda, če pa dobivaš kritiko, da ne znaš govorit po telefonu, vse kar narediš ima naenkrat kakšno napako, non stop poslušaš kritike na vse in vsakega... naporno.
... in tako veselje do dela zamenja apatičnost, ravnodušnost... bulim v temo računalniškega ekrana ...

Ja vem...naredi nekaj...mogoče bi mogla oživet skalnjak...za začetek... zame...za mojo dušo.

PONEČEDKI

Le kaj se dogaja na naši njivi.Po končnih rezultatih sodeč je kar zanimivo. Čez dan je sicer vse mirno, verjetno je živo ponoči.