Mas pouco tempo ...za ogled Lizbone

DEMAIS BELEZAS PARA DESCOBRIR, MAS POUCO TEMPO....kaj češ v šestih dnevih naredit drugega, kot pripravit teren za naslednjič...

Niti približno si nisem mislila, da bo neresna debata na nekam žuru, o tem, kako bi lahko obiskale sorodnike od prijateljice v Lizboni postala resničnost. Pa je. In tu je kratka zgodbica, kaj smo jaz in moje dve frendice in sošolke iz unih lepih norih cajtov videle, doživele in se lepo imele.
Vse slike razno raznih spomenikov in ostalih kamnov lahko dobite pri stricu gugelčku. Slikala sem, kar se mi je zdelo zanimivo, drugačno ali pa preprosto lepo.

Čudovit pogled na Venezio z letala za začetek

Kot vsako veliko mesto ima tudi Lizbona svoje lepote. Zanimivo je opazovat, kako se vse vključi v zanimivo celoto. Polna ulica grafitov in umazanija po tleh, vendar se komaj prebijaš med mizami, ki so postavljene na vsakem kotičku, klančku, podestu med stopnicami. V vsaki luknji dobiš vse, sladko, slano, pijačo, muziko... (seveda smo takoj začeli razglabljat kolko dela bi imele naše inšpekcije) občutek domačnosti, kot da si v kaki prijetni zakotni vasici, ne pa v velemestu z neverjetno mešanico narodov in kultur.

Stavbe v starem delu mesta imajo vse balkone, na katere skoraj ne moreš stopit, okna in polkna z notranje strani. nisem pa uspela zvedet zakaj imajo obrnjen vrstni red. Bom drugič

Brez hrane ne gre. V to trgovino smo zavile, kot da ima magnet. In ni nam bilo žal. Skoraj v vsaki prodajalni ponudijo v pokušino njihovo značilno vino Portovec. To je v bistvu vino z dodatkom žganja, pitna zadeva, ki hitro usuje Seveda smo potem zavile še v kakšno štacuno, samo smo dvigovale kriterij. No, zadnje poskušine so bile z letnico 20-old in v cenovnem razredu, ki je krepko prekašal naše premoženje.Dooobrooo! Domov smo pa prinesle flaše iz samopostrežbe, samo ne nobenemu povedat.

Aja, o hrani...bakaljav, bakala na 100 in še kakšen način in ribe,ribe, ribe...Ker smo preživeleen večer pri tetah - tia Ninita in tia Helena so nam zaupale nekaj receptov. Eden od tabolših je ta BACALAV A PASTEIŠ: kilo bakala (lahko je kakšna druga riba), kilo krompirja, štiri jajca in ful peteršila zmiksaš in z žlico daš cmoke na vroče olje.


Pa nismo samo jedle in pile, malo smo se tudi kulturno izobraževale. Turistični avtobusi so zakon. Na vsaki postaji lahko iztopiš, si ogledaš kar te zanima in se z drugim busom odpelješ naprej. V dveh dneh si na hitro ogledaš bikoborsko dvorano (drugič še bikoborbo,ker živaL NE UBIJEJO), mestni park (drugič ne samo iz busa), pomorski muzej (drugič - vsaj še ene tri muzeje), spomenike raznim pomorščakom (v Belemu - predel kjer je nekaj muzejev, spomenikov in park si lahko cel dan - drugič), baje v drugem največjem oceanariju smo si pa vzele malo več časa in uživale v pogledu na morke globine. Seveda nismo izpustile vzpona z Elevador de Santa Justa na Bairro Alto - kjer se ulica imenuje Rua do diario de noticias - Ulica notesnika novic - nočno življenje - gostilna pri gostilni in melodija fada, ki preplavlja uličice. Tudi te žalostne pesmice so njihova značilnost. Lepo jih je bilo poslušat v tem ambijentu.

Če grem na izlet z agencijo mi gre vedno na živce, ker me non stop preganjajo. Ni mi pa jasno zakaj, ko grem sama preganjam samo sebe. Saj sem vendar na dupustu. Ni pomoči in že šibamo z najetim avtom pogledat še gradove v Sintri, pa koji vrag nas je nesel na divjo plažo v takem vetru za katerega pravijo domačini, da ga že dooolgo ni bilo. Ni čudno, da je padal pesek še par dni iz vseh lukenj na telesu, no, skoraj iz vseh. Blo je pa lušno.

Saj je samo voda, samo morje. Ne ni! Je ocean, Atlantski in samo "korak" te loči od Ajmerike

Drugi dan rentacar avanture: ogled mesteca v obzidju Obidos, obmorskega letovišča Nazare, z zanimivimi hišami na previsu, ogled ogromne cerkve v Batalhi in kratek postanek v Fatimi. Z Marijo si sicer nisva prav blizu, ma ko sem vidla kako ljudje po kolenih preplazijo cel trg v upanju na nekaj boljšega ali pa samo za goli obstoj ali zdravlje, sem šla prižgat svečko in se pomenit z njo.

Tik tak je prišel zadnji dan, še skok do plaže - costa da Caparica - saj ni nič posebnega kot plaža, pesek im morje, samo nobeden ne plava - ni šans. Vsi stojijo,čakajo val, skočijo, da jih ne zruši in čakajo naslednjega, spet skočijo .....

Za konec pa zeleni kotiček oz. cvetoč - takih pogledov pa neskončno, v vseh otenkih roza, viola z dodatkom oranžne, bele in rumene....

To je bila priprava terena za ponovni obisk ... Portugal se še vidimo...

Bil je neki dan

Bil je neki dan, ko sem šla na zasluženi dopust. Ko sem gledala moje starše, kako koristijo tistih par dni dopusta za beljenje stanovanja, za pospravljanje in podobne "brezvezne" življenske potrebe sem se zaobljubila, da jaz tega ne bom počela. Ni šans!!! Od takrat je minilo že nekaj dopustinških obdobij in vedno pogosteje si zastavljam vprašanje: Čuj,ti! A nisi nekoč nekaj rekla. Za sveto, za vedno, za sigurno?
Hmmm, ja, hotla sem povedat, da sem spet pospravljala, sicer ustvarjalni material, ampak pospravljanje - je pospravljanje! Pa tudi če so to rožice, pa tudi če so lavandine pletenke ... saj je blo lušno pogledat na polno škatlo pletenk, ampak ženska dopust imaš!

Moj zeleni kotiček

Na začetku so bile tanke rastlinice, bi rekla zeleni nedonošenčki, posejani kakšen mesec prepozno (sem že povedala, da mi gre čas prehitro mimo)in tako užaljeni,da se niso premaknili ne gor ne dol. Še crknit niso hoteli. Moji pomidori namreč.
Če so bli oni tako trmasti, sem bla pa še jaz in sem jih dvakrat presala - mogoče je pa zemlja kriva, sem si mislila. Pa jih zalivala, pa se z njimi pogovarjala... Ko so že vsi sosedi pridno pobirali velike rdeče kugle, so se moji nedonošečki komaj odločli pokazat kakšno kuglico, ki niso in niso hotele postati rdeče. In to vse sorte. Tako, da sem komaj pred kakim dnevom nabrala prvo kištico. No, mal dolgo jim je rablo, da jim pride...ampak zdaj pa ne nehajo.
Evo, to je še en dokaz, da iz malega lahko rata veliko. So bli pa res tako bogi, da ne bi nikoli rekla, da bodo kdaj pokazali tako razkošje.

Delam, delam...

Odločla sem se, da poskusim kakšno mojo ustvarjalnost tudi prodat. Namreč, nabralo se je ogromno materiala - za ene tri življenja, ga imam. Zadnje čase, sem kar nekaj dodatkov nabavila in kakšen dinarček bi prav prišel tudi v obratno smer - v moj ustvarjalni šparovček, ki je vedno prazen. ..in tako sem poskusila kako izgleda na stojnicah ponujat svoje izdelke. Zanimivo je, tudi proda se vsake tolko kaj. Ampak je tudi začaran krog - naenkrat postane tvoj hobi nekakšno nujno opravilo, ker treba tudi kaj narediti, če hočeš kaj prodati. In treba delat, delat ... so pa tudi rezultati dela razlog za zadovoljstvo.
Pridna sem bla. Dokončala sem pletenke, ki okičene z rožicami izgledajo bolj baročno bogate. Izpeljala zadnjo idejo, da zaprem lavando v pisma, samo napise moram še malo izpopolnit. Tako izgleda, kot, da pišejo prvošolčki. Razno razne dodatke, od gumbov, koščkov fima, trakov, štempilk... se da lepo porabit na tagih s pozdravi. Ko mi ostajajo koščki gline naredim kakšne majhne oblike, ki so uporabne kot dekoracije in pridejo prav tudi na vrečkah z lavando.

Le zakaj so še vedno vse škatle polne. Še bo treba delat, da se začne kaj praznit.

Škifo

Na otočku sem zasledila debato o počutju v službi. Nisem šla brat - samo po sebi je začelo iz mene bruhat: škifo, gnoj, obup... naprej ne bom naštevala, ker res lahko začne kdo bruhat.
Sem se pa zamislila nad tem, kako se lahko eno prijetno opravilo spremeni v mučenje. Kaj je krivo, da sem še pred letom dni z veseljem prišla na delovno mesto, vse v prijetnem vzdušju opravila, celo skalnjak pred pisarno so vsi mimoidoči občudovali. Kljub obilici dela sem našla trenutek za poščipat plevel in zalit. Zdaj, pa, ko je na pol manj dela je ta skalnjak pokopališče posušenih rastlin in približno tako izgleda vse ostalo.
Je kriva zamenjava vodilnega, sem kriva jaz, sem ratala bolj lena? Je mogoče kriv EMŠO? Verjetno je vse po malem razlog. Je pa odnos lastnika-vodilnega naravnan tako, da človeka pripelje do faze "chi fa meno" (kdo da manj).
In tako po masa letih, ko je marsikaj funkcioniralo zaradi tvojega dela se naenkrat v ta istem okolju počutiš kot en kup gnoja... seveda, če pa dobivaš kritiko, da ne znaš govorit po telefonu, vse kar narediš ima naenkrat kakšno napako, non stop poslušaš kritike na vse in vsakega... naporno.
... in tako veselje do dela zamenja apatičnost, ravnodušnost... bulim v temo računalniškega ekrana ...

Ja vem...naredi nekaj...mogoče bi mogla oživet skalnjak...za začetek... zame...za mojo dušo.

PONEČEDKI

Le kaj se dogaja na naši njivi.Po končnih rezultatih sodeč je kar zanimivo. Čez dan je sicer vse mirno, verjetno je živo ponoči.

Cel trg je dišal...

V soboto je bilo spet živo na Piranskem glavnem trgu. Dišalo je po lavandi in drugih
dišavah. Delali smo pletenke iz lavande in venčke iz zelišč in okrasnega zelenja.
Obiskovalci so bili navdušeni, medve z mojo sotrpinko pa zadovoljno utrujene. Naslednjič bomo shranjevali suho lavando in ostale dišavnice, vam povem, vredno ogleda in sodelovanja.

Zlate roke in zlato srce

Začetna stran albuma zasluži častno mesto, saj je črke in številke sklekjala Lidočka in se ji moram za to še posebej zahvalit. Je res ena žena z zlatim srcem.

Ker sem poskusla kar nekaj različnih varjant, kako to čipko elegantno posložit na papir in mi nikar ni blo všeč, sem ubrala malo manj elegantno varjanto. Podlago zmečkala, dodala par kovinskih srčkov (saj je slavljenec orodjar - torej kovina paše) in če spregledam vse napake bila s končnim videzom kar zadovoljna.

POSEBNI DOGODKI ENE POTI

Pa se je končalo par mesecev trajajoče delo. Zbiranje starih slik, skeniranje, zlaganje, rezanje, dekoriranje albuma za očetov 70. rojstni dan. Saj na koncu se vprašaš, kaj za vraga sem delala tolko časa. Samo zbiranje slik in obujanje spominov traja in traja. Da ne govorimo o končnem kičenju - samo eno poročno stran sem delala cel popoldan in lep kos noči. A tema zase je končno pospravljanje, ki je tudi trajalo par dni. No, v glavnem še globoko pred koncem sem bila štufa vsega - slik, papirja, kombiniranja. Zato je tudi par strani obdelanih v umetniški praznini. Ha, kako mi je všeč ta izraz.

Nastalo je 38 strani razdeljenih na posamezne teme - dogodke. Seveda ni bilo nobene fotografije iz otroških let pa sem malo pokombinirala, da sem dala starše v starejših letih v ozadje in potem po vrsti: mladost, vojska, poroka, prva hčer, druga hčer, služba, družba,sorodniki, dopusti, hobiji.
na koncu pa se malo poigrala z serijo njegovih slik z različnimi obraznimi grimasami in besedilom.
V planu je bilo še besedilo na vsaki strani, ampak bi rabla vsaj še en teden, da ga smiselno vklopim v celoto.
Na praznovanju smo prvo predvajali kratek filemček oz. slike zbrane skupaj s glasbo. Je bla kombinacija tako posrečeno izbrana, da so se skoraj na vseh obrazih pojavila solze - malo od smeha, predvsem pa od tistih občutkih, ki nehote privrejo na dan, pa še sam ne veš zakaj.
Pri slikah iz vojske je bila pesem - kad u vojsku pđem ja, pri slikah od hčera je bila...Tata, kupi mi avto, biciklu i romobil..., pri slikah iz delavnice .... u livarni v vročini... Moram pohvalit sestro, ker je filem res enkratno skombinirala.
Po filemčku pa je dobil še album.... ja, čustva so kar vrela.

Še za nas, ki se s to parčkomanijo dnevno ukvarjamo, se vedno najde nekaj novega in posebnega za občudovat, so pa gosti album kar božali, ker jim ni blo jasno kakšen papir je to, pa kaj sploh obstajajo vsi dadatki in okraski, ker jih niso še nikjer vidli.