Kam sta izginila april in maj?

Se mi je kar zataknilo, ko sem vidla, da že dva meseca nisem vpisala besede. Dogajalo pa se je, o ja, to pa ja...

--- vikend v Dolenjskih toplicah, kjer sem bla prvič v zidanci. Prav zanimive hišice in vinogradi, kateri izgledajo precej drugače kot naši. Cviček pa ni za pit, ne,ne to pa res mi ni dobro.
Je pa vikend odklop zakon. Malo bazenčka, pa masažica, pa še malo bazenčka, pa druga masažica....v glavnem godurija...



Takih oblekic pa že dolgo nisem vidla - me spominja na mojo nono.



--- tudi velika noč s vsem svojim prazničnim vzdušjem - kar pomeni ogromno hrane in pijače, vzdrževanje družinskih vezi - daljnih in bližnjih, zaželjenih in nezaželjenih... je šla mimo


---1. maj (hmmm, spet praznik) je bil ravno pravi cajt za pohajanje po Istri - bolj natačno -vzpon na Učko in obisk tradicinalnega srečanja na Socerbu. Čisto drugačen plac se mi je zdel, glede na to, da zadnji obiski segajo v obdobje belih dokolenk, kratke kiklce in kitk z mašenco, vzdušje je bilo pa isto: zastave, titovke, partizanske pesmi in sam "tovariš Tito" na obisku - smeha se ni manjkalo, le da je na momente mejil že na jok ob obujanju spominov in primerjanju današnjega in bližnjega preteklega časa.
Ostanki predelne stene porušene hiše v Istri.


Malo zamegljen pogled na koprski zaliv iz Socerba:

---Naslednji vikend - ogled toskanskih vrtov in vrtnarij. So pa znali uživat ...nažalost samo smetana od smetane, vsi ostali so pa životarli. Ampak paša za oči pa je ...

V vrtu - parku ob Villi Barberigo v Eveganijskih gričih smo uživali v labirintu - pa čeprav veš, da je dandanes prilagojen tako, da sigurno prideš ven, smo kar pospešli korak, ko smo se naenkrat znašli na neprehodnem koncu. Kaj veste kako se ne zgubiš v labirintu?

Tudi stopničasti park pri Villi Garzoni v kraju Collodi - kjer je doma tudi Ostržek - je čudovit. Pa še hišo metuljev imajo. Čudovit pogled je bil tudi na celo pobočje pokrito s perunikami raznoraznih barvnih kombinacij tik pred razgledno točko v Firencah - piazzalle Michelangelo. Naredili smo tudi turbo ogled mesta. Za konec pa še postanek v botaničnem vrtu v Padovi. Lep izletek zdekoriran z obilico zelenja in cvetja.






--- sledil je piknik s fajn dekleti na mojem ranču. Ko se maš lepo ima dan samo par ur -a ni to čudno?
Seveda brez hrane ne gre...




Za obhajilo nečaka me je svakinja prosila, če naredim eno majhno torto. Ni problem rečem, pol pa razmišljem, da je to le en dogodek, pa mal več ljudi, pa ne morem kar tako zlit čokolado čez, mora biti tudi lepa, ne samo dobra.... in tako je nastal eden izmed tedenskih projektov.
No ja, torta je bila izdelana v dveh urah, priprave so trajale cel teden. Naredila sem maso za pokrit torto iz marshmallow penic in seveda, ko delaš prvič je to res eno veliko packanje, preden pogruntaš ta pravi sistem obdelave oz. ukrotiš maso. Da ne bi bla cela stvar enostavna sem jo še pobarvala v različne barve, ker se nisem mogla odločit kakšne barve bi naredila torto. Ko sem se odločla, pa sem ugotovila, da je itak vse mase premalo in sem ponovila vajo od začetka. Je bla cela hiša posladkana, še v telefoninu sem najdla sledove sladke mase.

Za prvič pa sem bila z rezultatom kar zadovoljna. Slika je super kvalitete za slikanje ob 3 zjutraj.


Tudi angelček je narejen iz te mase - je sicer iz kalupa, ampak kot dekoracija (no, jaz sem mislila, da je to samo za dekoracijo, so pa pojedli vse) je prav lušen.
Ampak, ker sem jaz pametno dekle, sem za naslednje torte to maso kar kupla in še dobro, da so mi vse penice, ki so ostele neobdelane pojedli, ker kolko se poznam, bi z lahkoto padla v skušnjavo in začela še kdaj to segrevat, pa packat, pa mešat barve, pa bi blo spet celo stanovanje kot hišica pri Janku in Metki.

Vmes sem, poleg norišnice v službi uspela še kako malenkost ustvarit. Čestike za moške so vedno posebni iziv - ker nimam pojma kako naredit. Že pri torti je sin komentiral, da kako si upam dat fantu rože na torto. "Ma je bla torta za obhajilo, ne morem dat gor Spidermana" se branim. Ma karkoli drugega samo rože ne.... . Se tolažim s tem, da karkoli bi dala na torto, bi sigurno obstajalo nekaj drugega, boljšega - naj mu bo - uporniško dete.

No, nastala je ena enostavna čestitka, v obliki obojestranke kuverte - na eni strani je bilo vtaknjeno voščilo, na drugi pa dinarčki.


Ker mi je ta oblika všeč, sem po istem principu naredila še vabila za očetov 7o. rojstni dan.

Seveda pri gori papirja, ki je pri hiši obojestransko potiskanega papirja ni. Pa sem belo stran poštempljala s pisavo (Suzy hvala) in rezultat je tu:



Pa še dva srečanja sta bila vmes v Velenju in Otočcu. Tokrat nič swapov,nič mačkov, ni blo cajta.

Na sliki so pa živali iz muzeja na prostem Pleterje, kjer smo se ustavile pred srečanjem na Otočcu.

Tko, zdaj pa grem pospravljat bojno polje mojega stanovanja. Nujno bi rabla ćistilko, pa kuharco, pa likarco, pa šiviljo......