Saj ni res! Pa je!

Dekleta hvala vam za vse lepa voščila, ki ste mi jih v teh dneh poslale. Je lepo vedet, da imaš virtualne prijatelje, ki presegajo virtualnost. 

Ob vsakem praznovanju se spodobi, da je prisotna tudi torta. Mal me je zvilo, ko sem si ogledala cenike tovrstnih dobrot in se odločila, da jaz to znam sama. Seveda je bilo nekaj noči preživetih s stricem googlom. Iskala sem nekaj preprostega, enostavnega za naredit, ker nimam prav dosti prakse z okraševanjem tort. Prečekirala sem nekaj forumov, predelala dolge debate kako se obnaša maslo, pa kako deluje čokolada, kje se nabavi ticina masa in končno se podala na delo. 
Nastale sta dve torte, na katere sem bila prav ponosna, kljub številnim napakam. Za prvo sem naredila mašno, s katero sva se nekaj dni kregale. Ticino maso sem pobarvala v viola barvo in oblikovala v mašno. Podložila s papirnato brisačo, da ob sušenju ohrani obliko. Po par dnevih se je masa posušila in sem odstranila papirnato podlogo. In pustila mašno pri oknu. Ker pa masa takoj povleče vlago, sem najdla naslednji dan en kupček sesedene mase. In  je bilo potrebno  vajo ponovit. 

Je že res tako, 

da vaja dela mojstra, 

če mojster dela vajo... 

...in napake. 

Že ko sem imela malo več ticine mase sem se preizkusila v izdelovanju rožic. In za prvič si omislila mačehe. Končni izdelek mi je bil všeč in je končal na drugi torti. 
Ampak kaj napisat sam sebi na torto? 
No, napis SAJ NI RES! PA JE! je vsaj marsikoga nasmejal. 
Pa še istega  sem izkoristila za obe torti.

In končno je prvega dela praznovanja konec. Če bi drugi del do novega leta prespala, ne bi imela nič proti. 
Saj duša hoče, le telesu se ne da več!