Nagrada

Urška mi je podelila nagrado. Po pravilih bi morala naštet najlubše bloge pa bom dala v neviden seznam, kar vse, ki jih prebiram. Moram priznat, da na žalost bolj poredko.Je pa bolj sladko, ko prebiram vaše utrinke iz vsakdana in gledam, kaj vse se spravite ustvarit. Prav uživam, kot da so vaši uspehi tudi del mene in ni mi vseeno, če vam gre kaj narobe. Se mi zdi, da sem bogatejša za marsikaj, ker delim ta košček življenja z vami. Hvala vam.

Tudi lavanda ima lahko svoj dom

Med iskanjem idej, kam lahko še vtaknem lavando sem naletela tudi na lušne hišice. Zašite iz majhnih ostankov blaga, z dodatki trakcev , filca, rožic …. Hiša ima ponavadi tudi dimnik, ki pa nima pomena, če ni dima. Ni ta pravo. Ni tiste toplote, domačnosti. Med aktivnim fantaziranjem, kako bi naredila dim, sem se spomnila risanke o trnulčici ali o pepelki (kera je že ta prava). In sicer, ko so se dobre vile kregale kakšne barve bo obleka. Ko je plava vila začarala v plavo je švignil iz dimnika plavi dim, potem roza in potem … in potem je nastala mavrica barv, ki je švigala iz dimnika, ker seveda ni nobena popustila. Tudi jaz sem čarala...
Na oblaku pravljične meglice sem si naredila mojo hiško, pa moj vikend, pa hiško za mojega pomorca, pa za mladiča, pa za prijatelje, pa za…in tako je nastala cela vasica.

Dišeče sovice

Velika sova S-urša je en dan kot prijetno presenečenje priletela na moj naslov. Naj mi bivša lastnica in ustvarjalka oprosti na imenu, ma ji tako paše. Zdela se mi je tako sama, samcata, osamljena, pa sem ji naredila en kup mladičev. So še mladi, neobdelani in brez izkušenj, peruti jim bodo še zrasle, enkrat v bodoče, mogoče. Za zdaj se pa dobro počutijo v zavetju mame S in lepo dišijo po lavandi.

Škatla dobrih želja

To pa moram obvezno naredit! Trdna odločitev, ki sem jo tik tak speljala. Sestavila vse predale,(ne gledat natančnosti) pripravila vse stranice, ampak od tle naprej se je ustavilo.. Za dekoracijo pa ni bilo prave ideje. Do trenutka, ko sem razmišljala, kaj bi dala kot dobro misel eni od udeleženk delavnice, ki je zbolela za rakom. Potem je šlo kot po maslu. Poiskala sem slike , ki pašejo k besedilu in na vsako stran napisala eno željo: Želimo ti, zdravja, čudežev, ljubezni in sreče. V predalčke pa je vsaka od udeleženk vtaknila še majhno pisemce z dobrimi željami. Priložena je še steklenička upanja.

...dobila jo je v trenutku, ko jo je verjetno najbolj potrebovala, po vrnitvi iz kemoterapije in se nam je srčno zahvalila:
"Škatla je prelepa, je škatla dobrih želja in namer, je škatla za prihodnost...zelo sem jo vesela. Tako sem zahvalna vsem vam...

Upam, da ji je posijal vsaj majhen svetel žarek ...

Prišlo in odšlo

Končno konec! Je kar naporno to pričakovanje ničesar. Posledice pa bo treba izganjat nekakole takole ....

In kaj lahko rečem za zaključek:

- dobila enih par dobrih, no vsaj novih ali malo drugačnih voščil.

To pošilja Božiček: Sen prpalu u giro, so se sanke prehitle, darila so šla svragon. Rudolf je obležal, ostali jeleni pa so spizdli v prvo oštarijo. Taku, da je kr je, ne čakat Božička.

Naj ti novo leto prinese zlato ribico, pa naj se ona jebe (p.o. ukvarja) s tvojimi željami.

In ker letos (niti lani) nisem napisala nobenega voščila, želim vsem, ki tukaj pokukate (pa tudi vsem ostalim) eno pridno zlato ribico.

Sneg tudi pri nas

Še dobro, da sem včeraj že v trdi temi pobrala moje rožice na vrtu, ker danes je pobarvan v belo in verjetno "paprikastim" rožicam to ne bi bilo prav nič všeč.

Prvič

Prvič so me čisto uradno postavili na mesto mentorice pri krožku RECIKLAŽA PAPIRJA.
In to kar 17-tim vsegaznanjaželjnim dekletom. Malo treme za prvič, predvsem pa je en kup priprav. Od ta pravega papirja, barv, lepila, dekoracij in vseh pripomočkov – maš kaj za prenašat. Je pa lepo, ko vidiš, kako z veseljem packajo in koliko različnih idej privre na plan.
Obdelale smo škatlo od čevljev z barvami, kitom, razpokami in salvetki. Naredile skrinjo iz ovitka fascikla in jo okrasile. Vse so bile navdušene nad škatlo – harmoniko. Sem že povedala, da je čestitka v obliki kuverte zakon.

Pripravile smo tudi razstavo in povem po pravici, da sem kar ponosna na to, kar je za videt.

Snežinka - pa ne kar tako

Brez besed.

------------------------------

Ni moje delo je pa moja. Neskončno potrpljenje, mirna roka in še kakšna vrlina je last Brede, za kero bi lahko rekli, da dela čudeže iz gline.

LAVANDA ANGELI

Ob tej besedi si predstavljam nekaj nežnega, belega, svetlega, zasanjanega, nedolžnega, mehkega, lepega. Pa pravijo da jih ni!
So, so, tukaj so, evo jih

Ko sem jih postavljala so se mi zdeli kot pravi: ti pridi spredaj, ker si miken, ti stoj zadaj, ker maš visoko frizuro, ti se zravnaj, ti se nagni naprej. Verjetno mi gre malo na otročje. Brez problema naredim še par takih čredic, samo, da mi kdo lepi lase na glavo. To mi je pa tako zoprno delo, vsa se polepim in spečem s toplo pištolo.
Se po frizurah vidi, da je bila frizerka zoprna.

Ta podivjan ima lase iz nahrčkane zaloge - tisti florescenčnio zeleni klopčič je zakon.

Bilo je še eno srečanje

Bila je še ena prijetna sobota. Tokrat pri Atenki na Izlakah oz. Zagorju.
A ni škoda, da dan tako hitro mine, ko si v dobri družbi. Uživala sem v mečkanju fimo mase. Naredila vzorček ognja alla Jeany in iz varnostne razdalje opazovala kako so kvačkale verižice in bunkice iz perlic. Na enem koncu so barvale odtiske, na drugem občudavale bunkasto volno, na tretjem mašinsko štrikale.
Spet sem se prepogosto znašla pri bogato obloženi mizi – keeee dobrote.
Razdelila lavandine snežake za srečo v novem letu pupam, ki jih stalno gnjavim za kakšne usluge.
Upam, da jim bo dolgo dišal.

Dobila pa lepote in dobrote: Vava mi je pripravila super presenečenje,

od Mmrose sem dobila čarovniško krpo, Od Suzy flaškico z dobro vsebino in prišla domov s samo enim odtiskom štempilke. Napredujem.
Še posebno se moram zahvalit vsem, ki so me obložile z vrečami volne.
Glede na to, da jo rabim za laske angelčkov ….. ja, no sem se pa nasmejala, ko sem volno posložla in si zamišljala, kako veliki bi morali biti ti angelčki, da porabim to zalogo. Zlate ste.

DOBRA MISEL

Ta je pa ustvarjena zame.

Vsa jutra so lepa, ko bi le prišla malo kasneje.

Sem namreč nepoboljšljiva zaspanka. In če se le da, sobotna in nedeljska jutra prespim do poznega. Me ne zmoti ne sonce, ne vonj kave, NIČ mi ne pride do živega. Ha, tudi z občutkom krivde, da zamujam lepe ure, sva se dogovorila, da me pusti na miru.

Polžek leze

Že nekaj časa sem se pripravljala na ta podvig, ker se mi ni zdel prav enostaven. Prvo moraš prav zašit vse te mičkene izbokline, kot so tipalke in zavoj na hišici, potem to obrnit na pravo stran in še prav nafilat. Pa se je izKazalo, da ni tako komplicirano, samo malo več časa ti vzame. Evo dokaz, da se lahko tak mali sluzasti in nezaželjeni stvor spremeni v srčkano živalco.

Četica vrečk

Dober dan, kaj mi lahko naredite 60 vrečk z lavando v dveh dneh. Koooolko? Do kdaaaaj?
Hmmm, a mi bo zneslo? Pa da vidimo. Sem spet prebedela večji del noči, ma je ratalo. Tako je pa četica vrečk izgledala pripravljena za predajo. Jessss, spet sem zmagala.

Bliža se ...1. del

In kot vedno prehitro prihaja konec leta z vso praznično evforijo, ki se začne vedno bolj zgodaj. Letos smo bli skoraj še v kratkih rokavih, ko so že viseli dedki mrazi okoli.
Seveda tudi mene povleče v ta začaran krog. Poleg že tako nabitega meseca z rojstnimi dnevi in raznoraznimi feštami, sem si omislila še stojnico. Že spisek potencialnih kandidatov za obdarovanje je neverjetno dolg, pa še za stojnico rabim nekaj izdelkov. Mi je lepo, če ljudem, ki so mi blizu ali pa tistim, ki so kakorkoli čez leto sodelovali z mano, namenim majhno pozornost. Lepo mi je, če v trgovino s čevlji, kjer me zalagajo s škatlami prinesem nekaj malega. So tako vesele, da je škoda zamudit ta trenutek.
Torej treba pripravit darila. In to spet vse zadnji trenutek. Veselo na delo - spet bi rabila kak dan dopusta in podaljšanje dneva vsaj na 30 ur.
Začela sem pri obdelovanju lesenih škatlic. Malo barve, kita, razpok in naravno listje in cvetje.

Čestitke

Vedno, ma prav vedno jih delam zadnji trenutek. Naslednjič pa ne bo tako, sem naredila zalogo. Ja se že vidim…ko bom rabila, mi ne bo nobena všeč in bom šla delat novo, posebno, prav za to priložnost – seveda zadnji trenutek. Očitno imamo navade tako močno zabetonirane, da ne pomagajo površinski popravki. Bi bilo treba menjat temelje, to pa je cel postopek. Bom ostalo kar na varjanti zadnji trenutek , samo se zaradi tega ne bom sekirala. Recimo!

Dolgočasno je delat za svoj gušt več istih, enakih, podobnih, stvari naenkrat. Naredim eno, vidim, da znam in potem preizkusim nekaj drugega. Ta čestitka v obliki kuverte me ja pa osvojila. Ful mi je všeč. Nekaj preprostih za zalogo in za porabit nahrčkan material (to je material za katerega ne veš kaj boš z njim, ga pa nujno rabiš – če je še kdo kje, ki tega ne ve)

Ta je narejena prav za mojo dušo, čeprav je šla na žrebanje na srečanju.


Paus, Kaj je že to ? Tako nekako sem se vprašala, ko sem dobila naročilo. Pravi prijateljica, da bi rada imela tako nežno, belo, prosojno, ljubezensko za poroko. Iz unega prosojnega papirja.
Nisem pausala že celo večnost. Nekaj za med ljudi je pa le nastalo.