Bil je neki dan

Bil je neki dan, ko sem šla na zasluženi dopust. Ko sem gledala moje starše, kako koristijo tistih par dni dopusta za beljenje stanovanja, za pospravljanje in podobne "brezvezne" življenske potrebe sem se zaobljubila, da jaz tega ne bom počela. Ni šans!!! Od takrat je minilo že nekaj dopustinških obdobij in vedno pogosteje si zastavljam vprašanje: Čuj,ti! A nisi nekoč nekaj rekla. Za sveto, za vedno, za sigurno?
Hmmm, ja, hotla sem povedat, da sem spet pospravljala, sicer ustvarjalni material, ampak pospravljanje - je pospravljanje! Pa tudi če so to rožice, pa tudi če so lavandine pletenke ... saj je blo lušno pogledat na polno škatlo pletenk, ampak ženska dopust imaš!

Moj zeleni kotiček

Na začetku so bile tanke rastlinice, bi rekla zeleni nedonošenčki, posejani kakšen mesec prepozno (sem že povedala, da mi gre čas prehitro mimo)in tako užaljeni,da se niso premaknili ne gor ne dol. Še crknit niso hoteli. Moji pomidori namreč.
Če so bli oni tako trmasti, sem bla pa še jaz in sem jih dvakrat presala - mogoče je pa zemlja kriva, sem si mislila. Pa jih zalivala, pa se z njimi pogovarjala... Ko so že vsi sosedi pridno pobirali velike rdeče kugle, so se moji nedonošečki komaj odločli pokazat kakšno kuglico, ki niso in niso hotele postati rdeče. In to vse sorte. Tako, da sem komaj pred kakim dnevom nabrala prvo kištico. No, mal dolgo jim je rablo, da jim pride...ampak zdaj pa ne nehajo.
Evo, to je še en dokaz, da iz malega lahko rata veliko. So bli pa res tako bogi, da ne bi nikoli rekla, da bodo kdaj pokazali tako razkošje.

Delam, delam...

Odločla sem se, da poskusim kakšno mojo ustvarjalnost tudi prodat. Namreč, nabralo se je ogromno materiala - za ene tri življenja, ga imam. Zadnje čase, sem kar nekaj dodatkov nabavila in kakšen dinarček bi prav prišel tudi v obratno smer - v moj ustvarjalni šparovček, ki je vedno prazen. ..in tako sem poskusila kako izgleda na stojnicah ponujat svoje izdelke. Zanimivo je, tudi proda se vsake tolko kaj. Ampak je tudi začaran krog - naenkrat postane tvoj hobi nekakšno nujno opravilo, ker treba tudi kaj narediti, če hočeš kaj prodati. In treba delat, delat ... so pa tudi rezultati dela razlog za zadovoljstvo.
Pridna sem bla. Dokončala sem pletenke, ki okičene z rožicami izgledajo bolj baročno bogate. Izpeljala zadnjo idejo, da zaprem lavando v pisma, samo napise moram še malo izpopolnit. Tako izgleda, kot, da pišejo prvošolčki. Razno razne dodatke, od gumbov, koščkov fima, trakov, štempilk... se da lepo porabit na tagih s pozdravi. Ko mi ostajajo koščki gline naredim kakšne majhne oblike, ki so uporabne kot dekoracije in pridejo prav tudi na vrečkah z lavando.

Le zakaj so še vedno vse škatle polne. Še bo treba delat, da se začne kaj praznit.

Škifo

Na otočku sem zasledila debato o počutju v službi. Nisem šla brat - samo po sebi je začelo iz mene bruhat: škifo, gnoj, obup... naprej ne bom naštevala, ker res lahko začne kdo bruhat.
Sem se pa zamislila nad tem, kako se lahko eno prijetno opravilo spremeni v mučenje. Kaj je krivo, da sem še pred letom dni z veseljem prišla na delovno mesto, vse v prijetnem vzdušju opravila, celo skalnjak pred pisarno so vsi mimoidoči občudovali. Kljub obilici dela sem našla trenutek za poščipat plevel in zalit. Zdaj, pa, ko je na pol manj dela je ta skalnjak pokopališče posušenih rastlin in približno tako izgleda vse ostalo.
Je kriva zamenjava vodilnega, sem kriva jaz, sem ratala bolj lena? Je mogoče kriv EMŠO? Verjetno je vse po malem razlog. Je pa odnos lastnika-vodilnega naravnan tako, da človeka pripelje do faze "chi fa meno" (kdo da manj).
In tako po masa letih, ko je marsikaj funkcioniralo zaradi tvojega dela se naenkrat v ta istem okolju počutiš kot en kup gnoja... seveda, če pa dobivaš kritiko, da ne znaš govorit po telefonu, vse kar narediš ima naenkrat kakšno napako, non stop poslušaš kritike na vse in vsakega... naporno.
... in tako veselje do dela zamenja apatičnost, ravnodušnost... bulim v temo računalniškega ekrana ...

Ja vem...naredi nekaj...mogoče bi mogla oživet skalnjak...za začetek... zame...za mojo dušo.

PONEČEDKI

Le kaj se dogaja na naši njivi.Po končnih rezultatih sodeč je kar zanimivo. Čez dan je sicer vse mirno, verjetno je živo ponoči.

Cel trg je dišal...

V soboto je bilo spet živo na Piranskem glavnem trgu. Dišalo je po lavandi in drugih
dišavah. Delali smo pletenke iz lavande in venčke iz zelišč in okrasnega zelenja.
Obiskovalci so bili navdušeni, medve z mojo sotrpinko pa zadovoljno utrujene. Naslednjič bomo shranjevali suho lavando in ostale dišavnice, vam povem, vredno ogleda in sodelovanja.

Zlate roke in zlato srce

Začetna stran albuma zasluži častno mesto, saj je črke in številke sklekjala Lidočka in se ji moram za to še posebej zahvalit. Je res ena žena z zlatim srcem.

Ker sem poskusla kar nekaj različnih varjant, kako to čipko elegantno posložit na papir in mi nikar ni blo všeč, sem ubrala malo manj elegantno varjanto. Podlago zmečkala, dodala par kovinskih srčkov (saj je slavljenec orodjar - torej kovina paše) in če spregledam vse napake bila s končnim videzom kar zadovoljna.

POSEBNI DOGODKI ENE POTI

Pa se je končalo par mesecev trajajoče delo. Zbiranje starih slik, skeniranje, zlaganje, rezanje, dekoriranje albuma za očetov 70. rojstni dan. Saj na koncu se vprašaš, kaj za vraga sem delala tolko časa. Samo zbiranje slik in obujanje spominov traja in traja. Da ne govorimo o končnem kičenju - samo eno poročno stran sem delala cel popoldan in lep kos noči. A tema zase je končno pospravljanje, ki je tudi trajalo par dni. No, v glavnem še globoko pred koncem sem bila štufa vsega - slik, papirja, kombiniranja. Zato je tudi par strani obdelanih v umetniški praznini. Ha, kako mi je všeč ta izraz.

Nastalo je 38 strani razdeljenih na posamezne teme - dogodke. Seveda ni bilo nobene fotografije iz otroških let pa sem malo pokombinirala, da sem dala starše v starejših letih v ozadje in potem po vrsti: mladost, vojska, poroka, prva hčer, druga hčer, služba, družba,sorodniki, dopusti, hobiji.
na koncu pa se malo poigrala z serijo njegovih slik z različnimi obraznimi grimasami in besedilom.
V planu je bilo še besedilo na vsaki strani, ampak bi rabla vsaj še en teden, da ga smiselno vklopim v celoto.
Na praznovanju smo prvo predvajali kratek filemček oz. slike zbrane skupaj s glasbo. Je bla kombinacija tako posrečeno izbrana, da so se skoraj na vseh obrazih pojavila solze - malo od smeha, predvsem pa od tistih občutkih, ki nehote privrejo na dan, pa še sam ne veš zakaj.
Pri slikah iz vojske je bila pesem - kad u vojsku pđem ja, pri slikah od hčera je bila...Tata, kupi mi avto, biciklu i romobil..., pri slikah iz delavnice .... u livarni v vročini... Moram pohvalit sestro, ker je filem res enkratno skombinirala.
Po filemčku pa je dobil še album.... ja, čustva so kar vrela.

Še za nas, ki se s to parčkomanijo dnevno ukvarjamo, se vedno najde nekaj novega in posebnega za občudovat, so pa gosti album kar božali, ker jim ni blo jasno kakšen papir je to, pa kaj sploh obstajajo vsi dadatki in okraski, ker jih niso še nikjer vidli.

Blackwomwn in njen sladkorček

Blackwoman ponuja bombonček in si želi eno lepo misel.
Ena taka resnično kruta mi je bla vedno ta:
Ni tisti siromak, ki ni nikoli nič imel, ampak tisti, ki je imel a izgubil.

ŠE SO KAVALIRJI

Te rožce pa mi je prinesel tisti gospod,(par vpisov nazaj) kot zahvalo za četitko.
Ha, še so kavalirji, samo škoda, ker imajo 8o let.

Da se v zrelih letih ne zgubiš!

...je misel napisana v čestitki priloženi GPS-u, ki ga je mama dala očetu za rojstni dan.
Jaz sem pa spet stala pred praznim papirjem in razmišljala, kaj za vraga napopat na prvo stran čestitke in kako zavit darilo za moškega???? Pa mi pade ideja grem v škatlo z zemljevidi in potegnem ven enega reklamnega in je blo darilo zavito. GPS in zemljevid - kaj češ boljše. Zdaj pa še čestitka? Kaj bi blo v stilu?. Pregledam štempilke in najdem ta pravo. Lastovice se vedno vračajo domov - to bo to.

Torta pa je na hitro narejena s ticino maso za končno dekoracijo. Mi je všeč - kalupi so zakon!

(se vidi, da je na hitro, so pod zadnjo plastjo ostali hribi in doline)

Sejem bil je živ

Vsako četrto soboto v mesecu društvo ANBOT Piran organizira SEJEM STARIN, DOMAČE OBRTI in DAROV NARAVE na prenovljenem TARTINIJEVEM TRGU v Piranu. Tako je bilo tudi to soboto z majhno popestritvijo - stojnica z mediteranskim rastlinjem, kjer si si lahko naredil pletenko, šopek ali kaj podobenga in za to pustil nekaj prostovolnega prispevka za društvo.

Akcija: lavanda, rožmarin, žajbelj, sonce, vroče, čebele, ose in vso podobno životinsko carstvo, žulji... to bi bla kratka obnova žetve dišavnic .

Akcija 1: prepletanje lavandinih vejic, sestavljanje šopkov iz mediteranskega rastlinja, uporabnih za začimbe, čaje, za kuhanje, za kar tako. Kaj vse se najde poleg že naštetega: menta, lovor, divji luk, ruda, lakota, pa še kaj bi se našlo v ponudbi...zdraven pa še vrečke s soljo.

Folk je bil navdušen, da so si lahko sami pripravli pletenke, šopeke.... še bolj srečni pa so bli, če smo jim že mi pripravli. Po odzivu sodeč bo verjetno še takih akcij...

Ma kako nam je lepo...

Kaj ponujajo soline

Nedelja je minila v prijetnem pohajanju po solinah in okolici in to s posebnim namenom - ugotovit kaj ponujajo užitnega soline in obala.
Glavno besedo je imel Dario Corteze, udeleženci pa smo bli kot koze - vse smo požvečili. Za malico smo guštirali take rastlinice.
Zanimiv ukus ima osočnik, prvič sem poskusla cvet divjega luka in ker mi sveža čebula ni všeč je to tako milo nadomestilo. Na žalost mojih domačih se bo kdaj najdlo na kakem krožniku.

Za gledat je fantastičen, za jest pa tudi ni slab - cvet kapre - ampak puste jih na miru, ker jih je malo.
Užiten osočnik, precej slana rastlina zanimiva za poskusit. Samo pozor - soline so zaščiteno območje in se ne sme trgat rožic.

Še en lepo preživet dan v spoznavanju novega v prijetni družbi.