Voščilnica za več let in nekaj zame

Veliko izdelkov se spravim delat, ker me zanima, kako izgleda sama izdelava, in predvsem, kako izpade izpod mojih rok. Naredim, ugotovim, da znam in potem ni več zanimivo. Nekateri se mi pa priljubijo. In tudi ta škatla mi ostala pri srcu. Ko sem jo končala sem vzdahnila: Evo, ta je čisto zame!

Dobila sem idejo, da bi letos naredila čestitke v taki obliki, da jih prejemnik lahko obesi na drevešček. Se mi zdi, da bo to uporabno in to več let. Pa, še taka seksi je.... Drugo leto bom pa poslala samo listek na katerem bo pisalo poglej tisto od lani. Na zadnji strani je namreč  prostor za napisat  voščilo.

Zima, zima deževna ....

Sem se pošteno nasmejala, ko sem vidla tole. Pri nas namesto plaščev nosimo dežnike. 

Ko zmanjka čipsa

Me je predelovanje starih oz neuporabnih  stvari čisto prevzelo. Med premetavnajem škatel z mojo zalogo sem naletela  na eno polno teh tulcev od čipsa. Ne vem za kaj sem jih enkrat zbirala in  seveda se ideja ni izpeljala. To je spet potrditev, da pride vedno vse prav. Čeprav se mi zdi, da sem manjkala v šoli, ko smo se učili kaj je koš za smeti.

Reciklaža starih zaves

Ideja je shranjena že dolgo nekje globoko. Bistvo je bilo to, kako porabit  eno ogromno kišto starih zaves, za kere mi srce ni dovolilo, da jih vržem stran. Nekaj podobnih idej sem že vidla na blogih naših punc, vendar glede na količino, bi morala biti to velika stvar. No, v pripravi je res ena velika dekoracija, to pa je samo preizkus, kako izgleda reciklaža zaves s pridihom novega leta.

Viola lepotica

Ta lepotica po imenu Lepoplodka se sedaj bohoti na mojem vrtu v svojem popolnem sjaju. Pravi balzam za oči in dušo.

Kakiji, ki ostajajo

in jih nikoli ne oberejo. Enostavno ne vejo kaj bi z njimi. Pojejo dva ali tri in ostalo počasi umira na drevesu. In takih dreves je na obali ogromno. Nekaj jih pa vseeno konča na moji sušilnici. Je pa en kup dela: olupi, očisti razreži in par dni obračaj na peči, da se ne preveč osmodi. In potem dobiš od dveh velikih kišt eno malo večjo pest posušenih krhljev. Je pa doooobrooo.

Butik od anbot

Končno deluje vsa mašinerija. Je bil totalni mrk. Ravno, ko sem pridobila nov fotkič je crknu, računalnik. Zdaj pa ko je  spregledal iz teme, veselo na delo.
Letos smo v društvu ANBOT za dneve kulturne dediščine pripravili BUTIK OD ANBOT. Namen je bil prikazat kaj lahko narediš iz starih, nanoslijih ali pozabljenih oblačil, ki se ti vlečejo po omari. Pripravili smo dnevno in večerno kolekcijo. Vezna nit dogajanja pa je bila KRAVATA.
Že nekaj časa težim vsem po vrsti, naj namesto v koš, dajo kravate meni. Nekaj jih je vpletenih tudi v ta dva izdelka na sliki. Vsaka čast mojstrom, ki sta to zašila. In najlepša hvala vsem, ki so sodelovali pri zbiranju kravat. No, nekaj jih še čaka za uresničitev drugih idej.

A niso cukrčki?

Dobre misli

Že v šoli sem imela vse zvezke popisane z verzi, z odlomki iz pesmi, z raznimi mislimi, idejami. Malo preoblikovano besedilo iz takrat modernih pesmi je bilo idealno za šolski spis. Sploh, ko ugotoviš, da tako padajo dobre ocene. Zdaj so mi pa prišli kot naročeni, ko sem dobila idejo, da s tem obogatim vrečke z lavando. Se mi zdi kar dobra dodana vrednost.

Tudi morske živali dišijo...

...če jih napolneš z lavando. Že nekaj časa razmišljam, da moram ujet sivko tudi v nekaj morskega in ko sem vidla na blogih morskega konjička sem si rekla, da tam notri bo lavanda. Ampak je dobil še družbo ribic, školjke in zvezde. Ki je pa verjetno ne bom več delala - ima preveč krakov in se porivanje materiala v njo maj ne konča. Čeprav tudi rep od konjička ni kar tako.

Čudeži na vrtu

Moj vrtiček se počasi prepušča zimskemu počivanju. Najde se pa še vedno čisto poletni utrinek, ki preseneti v tem letnem času.

Najboljši paradižnik mi je ta. Rumene majhne hruškice. In zakaj ne bi naredila iz njih tudi šalše.

Tukaj je postopek:


Pa še nekaj cvetličnih zgodb.

Lavanda, Sivka, Lavandin, Budrovka, …

Ne, ni čisto vse eno isto, je pa iz iste družine, pa iz razlićnih držav. Podrobnosti kdaj drugič. Dišijo pa vse lepo. Moj letošnji podvig je bil spravit v trdo zemljo nekaj lavande. Seveda, če jo sadijo vsi, pa jo dejmo še mi. Če nič drugega, bo njiva kakšen mesec lepa. Razmišljam, da si namontiram fotelj pred njivo, da se bom lahko komot predajala lepoti.




Ko je vezna nit dogajanja lavanda, dišavnice in viola barva dobimo take utrinke.

Letos sem dobila nove podnajemnike. Prvo sta potiho prišla mama in ata in kot bi mognil je bila hiša polna otrok. Tri mali vedno lačni kljunčki ne znajo bit tiho in tako izgleda, da jih je v hiši precej več. Zanimivo je opazovat kako se učijo letet. Ni kar tako - iz prve. Cela družina se dere na malega, če se ne upa. In eden izmed njih je bil res revež. Cel dan so se drli na njega, dokler ni sam poletel.

In tako sem uživala cel dan v ležalniku pod gnezdom in opazovala njihove podvige. Saj je bilo to že nekaj časa nazaj, ampak semšele zdaj uredila slike.

Čas, ki beži

To je bila pa dolga pavza. Marsikaj je šlo s svetlobno brzino mimo. Tudi poletje. A mi bo kdo verjel, da živim cca en kilometer od morja in ga niti s prstom nisem okusila. Pa je bila tu že jesen. Vedno bolj se mi kriči: »Ustavite čas, hočem izstopit! Mogoče se pa moram samo bolje organizirat. Ali pa počakat zimo, menda takrat teče čas bolj počasi (le kje so te zime')

In že ko sem pri času – utrinki iz življenja moje mame. Album je dobila za 70. rojstni dan. S tem sem se po malem ukvarjala zadnji mesec,saj sem za naredit en list porabla več kot pol ure, s tem, da ni všteta priprava slik. Le kaj sem delala tolko časa? Je bilo pa vredno truda. Zadovoljstvo vse poplača.

Domača naloga

Ni bila še polnoč – torej še vedno v roku, ko se spomnem, da kljub opozorilu, še nisem naredila verižice iz na novo pridobljenih bunkic. Pa privlečem iz ta zadnje škatle nek oranžen trak, ki sem ga kupla, ker je bil na popustu, čeprav me je spremljal oblaček v katerem je pisalo: »le zakaj ga boš rabla?« Ampak, ker pride vse prej ali slej prav ???? je prišel tudi ta trakec, ki je že sam po sebi alla verižica.Na dodatni trak sem nanizala še bunkice in ga prepletla med kovinske obroče. Ker so pa ene bunkice imele premajhno luknjo sem jih pritrdila z žičko. Končni rezultat
sicer ni po mojem okusu, je pa zanimiva.
Ker pa je moj fotkič na kosih ima slika malo zamude.

klavdija zdaj se pa lahko igra nadaljuje...